1Po SPP 94 spadajo priimki žensk, ki so prvotno moškega spola, v tretjo žensko sklanjatev. Vanjo sicer sodijo samostalniki, ki vse sklone in števila izražajo z ničto končnico. Kadar navajamo oba dela lastnega imena, se priimek ob ženskem imenu torej ne sklanja (oz. se sklanja z ničto končnico); izjema so priimki s končnico -a, ki jih lahko sklanjamo: Majda Vrhovnik, Majde Vrhovnik; Ana Kopriva, Ane Kopriva/Ane Koprive.

2Za primere, ko ime ob priimku izpuščamo, SPP 94 ne daje napotkov o uporabi. O tem je nekaj povedano v starejšem SP 62:

3Priimek brez imena ponavadi že v imenovalniku zaradi jasnosti podaljšujemo z obrazilom -ova/-eva: Danilova, Bulovčeva, Trdinova; v odvisnih sklonih pa to obliko moramo uporabljati: zapuščina Bulovčeve, smrt Černejeve.

4Kot vidite, SP 62 torej dopušča rabo ženskega priimka (brez imena) brez obrazila -ova/-eva le v imenovalniku, saj spol ponavadi še vedno lahko določimo s pomočjo spremljajočega glagola. Po SP 62 je torej možno reči: Zmagala je Hingis, Hingis je premagala Srebotnikovo, narobe pa je: Hingis je premagala Srebotnik, navijam za Srebotnik ...

5Jezik pa se razvija in tako študentje ugotavljamo, da narašča omenjena raba (nesklanjan ženski priimek (brez imena) brez obrazila -ova/eva) tudi v odvisnih sklonih. Tako bo kakšen študent, ki se odpravlja na govorilne ure k profesorici Andolškovi, rekel: Grem k Andolšek(sliši se tudi drugačne oblike, npr. h Kovički (Kovič), k Doverci (Dover) ...). Verjetno gre za ekonomičnost oziroma lenobo, saj se ista raba (redkeje) pojavlja tudi pri moških priimkih (diplomo delam pri Verbič). Ni pa izključeno, da bo ta raba sčasoma postala vse bolj razširjena in običajna in bo nemara sprejeta v knjižno normo in v katero izmed prihodnjih izdaj pravopisa.