1Nismo prepričani, da vam na vaše vprašanje lahko odgovorimo, ker nismo niti zares prepričani, da vemo, kaj natančno vas zanima.

2Verjetno bi bilo prav začeti pri delitvi jezika na narečja. Pri vašem vprašanju se namreč pojavlja problem določevanja in ločevanja posameznih narečij, ki pa nima pravega odgovora. Že jezike je pogosto težko ločiti med seboj, sa je za mejna narečja težko ugotoviti ali so bližje enemu ali drugemu jeziku. Enako težko je ugotoviti ali je nek dotični govor že jezik ali pa je še vedno le narečja nekega jezika. Kakor vam je verjetno znano se jezik, ki smo mu včasih rekli srbohrvaščina, danes deli na štiri različne jezike: srbščino, hrvaščino, bosanščino in črnogorščino. Vsi štirje jeziki so si dovolj slični, da govorci nimajo težav z medsebojnim sporazumevanjem. Ravno obratno velja na Kitajskem, kjer uradno obstaja le en jezik, vendar se obenem govorci posameznih kitajskih narečij med seboj nikakor ne morejo ustno sporazumevati. Sporazumevajo se sicer lahko s pisavo, ki si jo delijo vsi Kitajci (pa tudi tu je nekaj razlik, saj na Tajvanu uporabljajo klasične pismenke, v LR Kitajski pa poenostavljene). Nekatera kitajska narečja so mandarinščina (osrednje narečje oziroma narečje Pekinga in največjega dela Kitajske), kantonščina (narečje Honk Konga, Kantona in okolice), šanghajščina (narečje mesta Šanghai in okolice), fudžijanščina, sičuanščina in tako naprej.

3Odločitev ali je neko narečje samostojen jezik oziroma ali je nek jezik le narečje nekega drugega jezika nima vedno prave osnove v stroki. To je običajno bolj politična odločitev. Max Weinreich je v nekem svojem članku citiral neznanega sogovorca, ki mu je povedal tale slavni stavek: "Jezik je narečje s svojo vojsko in mornarico." Dejstvo je namreč, da so jeziki pogosto vezani na države, kot je že zgoraj opisani primer na območju nekdanje Jugoslavije, ali pa recimo v Skandinaviji, kjer se danščino in norveščino jemlje kot dva jezika, četudi sta v veliki meri medsebojno razumljiva.

4Tako, kot je pogosto težko določiti, kaj je jezik, je enako težko določiti, kaj je narečje. Na neki točki se moramo odločiti, da so razlike med govorom, ki ga skušamo uvrstiti, in govori iz najbližje narečne skupine dovolj velike, da govor lahko uvrstimo v drugo narečno skupino. Po tej poti, ki nikakor ni lahka potem določimo, katera narečja oz. narečne skupine imamo. V Sloveniji naj bi imeli osem (do devet) narečnih skupin: dolenjsko, gorenjsko, koroško, primorsko, štajersko, panonsko, rovtarsko in mešane kočevske govore (nekateri govorijo tudi o notranjskih narečjih). Te skupine se nadalje delijo na narečja, tako da je po svoje nemogoče govoriti o štajerskem narečju, saj je štajerščina le krovno ime za celo skupino narečij.

5Kakorkoli že, tudi če imamo več štajerskih narečji, bi načeloma še zmeraj lahko govorili o središču štajerske skupine narečij oziroma o osrednjem štajerskem narečju, vendar se zdi, da to ni več vprašanje stroke. Katero narečje je priznano kot osrednje narečje neke skupine, je bolj stvar govorcev, kot pa jezikoslovcev. Tisti pa, ki to preučujejo so verjetno bolj sociologi, entologi ali pa sociolingvisti (ok, ti zadnji so do neke mere jezikoslovci). Jezikoslovci bodo vse različne govore registrirali in opisali. Nekatere bodo združili med seboj v večje skupine, narečja. Vendar, ker so vsi govori med seboj enakovredni, je nemogoče govoriti o središču tega ali onega narečja.

6Prav gotovo tudi velja, da je govor velikega mesta različen od govora izven njega. Govor Celja in Maribora sicer res spada v štajersko narečno skupino, vendar ni razloga, da bi se mu dajalo kakšno osrednjo vlogo. Drži sicer, da v velikih mestih živi največ ljudi, in da imajo mesta oz. prebivalci mesta prestiž ter, da je posledično njihov govor bolj pogost in pogosto bolj vpliven. Vendar to še ne pomeni, da je zato kakorkoli boljši oz. da se drugi štajerci res približujejo govorom teh dveh mest. Zelo verjetno se govori manjših mest po štajerskem ne ravnajo po mariborščini ali celjščini, prav gotovo pa se celjščina ne približuje mariborščini ali obratno. Ker je prebivalcev mesta veliko in so tipično bogatejši imajo tudi ljudje izven te narečne skupine največ stika ravno z mestnim prebivalstvom, kar ima za posledico, da se ob imenu narečne skupine najprej spomnijo na mesto in zato narečje povezujejo z govorom mesta. Vendar ponovno, to ne bi smelo pomeniti, da je govor mesta kakorkoli osreden govor neke narečne skupine.

7Seveda je vaše vprašanje lahko tudi povsem geografsko. Sprašujete po centru nekega območja, ki ga definirate s štajerščino. Centri območij so dejansko vedno mesta in ker je Maribor večje mesto od Celja, bi lahko odgovorili, da je dejansko Maribor bolj center štajerskega narečnega območja kot Celje. Vendar pa vas ta očiten geografski podatek verjetno ni zanimal.

8Naj ponovim bistveno. Štajerščina kot narečje ne obstaja, obstaja le štajerska narečna skupina, ki združuje številna narečja. Najštevilnejše teh štajerskih narečji je gotovo govor (ali pa narečje) Maribora, sledi pa mu verjetno govor (oz. narečje) Celja. Težko je govoriti o narečnih centrih, ker narečja niso zapisana ali normirana, tako da bi en sam način govora veljal kot pravilna štajerščina. Ker so od štejercev najštevilčnejši Mariborčani, bi s preprosto anketo, kjer bi Štejerce spraševali, katera štajerščina je najbolj pravilna, gotovo prišli do rezultata, da je najpravilnejša mariborščina, kar pa verjetno zopet ni to, kar zanima vas. Čisto na kratko: govoriti o enem centru štajerskega narečja je rahlo nesmiselno saj narečja pač niso tako urejena, da bi imela svoj center. Če kaj, potem lahko govorimo o najštevilčnejšem štajerskem narečju, ki je vsem ostalim Slovencem zaradi pogostnosti referenčna štajerščina in to je očitno mariborščina.

9(julij 2006)