1Ozki e, ki se v standardni slovenščini pojavlja recimo v besedi 'res', bom zapisoval kot e>, široki e, ki se pojavlja na primer v besedi 'bes', pa kot e<.

2Takole zapisuje Slovar slovenskega knjižnega jezika (ki vedno navaja najprej imenovalniško obliko, potem pa še rodilniško, ki se pojavlja tudi v ostalih neimenovalniških sklonih (včasih z izjemo tožilnika, kar bo v nadaljevanju zanemarjeno)): /spe<v/, /spe>va/ in /spe>v/, /spe>va/

3Ubesedeno to pomeni, da se v knjižnem jeziku pojavljata oba izgovora, torej v imenovalniku tako široki kot ozki e, v ostalih sklonih pa vedno ozki. Če se osredotočimo na premenjujoči vzorec, naj povem, da je premenjavanje med širokim e-jem v imenovalniku in ozkim e-jem v ostalih sklonih v knjižnem jeziku pogost vzorec, pojavlja se naprimer v /rde<č/ (avto), /rde>čega (avta), /kme<t/, kme>ta/ ...

4Moram pa priznati, da me je kot mlajšega Ljubljančana navedba rabe 'speva' s širokim e-jem v SSKJ presenetila, saj rabe nimam v zavesti, je pa seveda tudi res, da beseda ne spada ravno med tiste, ki bi jih v vsakdanjem jeziku prav pogosto slišal. V ljubljanščini, kot jo govorim sam, tega premenjujočega se vzorca ni: /rde>č/ (avto), /rde>čega/ (avta), pa /rde>ča/ (palica), na drugi strani pa /kme<t/, /kme<ta/. Pri glasovno podobni besedi 'hlev' pa tudi SSKJ beleži samo rabo z ozkim e-jem. Vsekakor pa premenjujoči se vzorec poznam iz knjižnega oziroma bolj formalnega jezika, npr. /rde<č/, /rde>čega/, /gne<v/, /gne>va/ ...

5Po drugi strani pa poznam premenjujoči se vzorec tudi iz pogovornega jezika, torej ne samo iz knjižnega, in sicer iz govora svoje mame, recimo da Ljubljančanke poznih srednjih let. Kar se knjižnega (normativnega) jezika tiče, ta običajno ne odraža ravno najsodobnejše rabe. Ampak kot sem zapisal, očitno v Ljubljani danes obstajata oba vzorca, raba enega ali drugega pa je verjetno pogojena s starostno skupino (kar seveda ne pomeni, da noben starejši ne uporablja vzorca mlajših in obratno). Ne vem tudi, koliko je bil govor moje mame morda vplivan od norme (za nekatere druge vidike se mi zdi, da kar precej) - očetov govor na primer premenjavanja ne izpričuje. Moja splošna opazka o ljubljanščini bi bila v prid nepremenjujočemu vzorcu.

6Kot Ljubljančan lahko pišem samo o ljubljanskem govoru, ker ostale pač poznam zelo slabo, pa še to zgolj iz priložnostnih in nesistematičnih opažanj. Edino, kar še lahko dodam, je to, da primorščina (bojda tudi štajerščina) širokega in ozkega e-ja sploh ne loči in torej tudi premenjujočega vzorca ne more imeti (oz. ga Primorci sami ne morejo slišati). Je pa zelo verjetno, da kje obstaja premenjujoči vzorec tudi ne glede na starostno pripadnost, torej obče v skupnosti. Literature za preverjanje te trditve žal nimam pri roki, pravzaprav je nimam niti v radiju 100 km, tako da ...

7Dodati moram, da tale zapis poenostavlja oz. v celoti zanemarja vlogo, ki jo v premenjavanju igrajo odprtost zloga, tj. okoliščina, ali se zlog konča na samoglasnik (odprt zlog) ali na soglasnik (zaprt zlog), pa (morda na to vezana) dolžina samoglasnika, (ne)končnost zloga v besedi in naglas; v vsem tem gre iskati vzroke za en ali drugi vzorec v posamezni besedi, gledano tako zgodovinsko kot sinhrono. Na prvi pogled se zdi izmed naštetih razlag najverjetnejša ta, da premenjavanje pogojuje odprtost oziroma zaprtost zloga, tj. da se v odprtem zlogu pojavlja ozki e /rde>-če-ga/, v zaprtem pa široki e /rde<č/. Širša razprava bi seveda vključevala tudi isti pojav pri o-ju: /vzro<k/, /vzro>ka/ ali /vzro<k/, /vzro<ka/. Vendar pa se za instant odgovor razpisovanje v to smer ne zdi smiselno.