1V manjšem glasovanju je bila kot ožja spoznana najhujša ožina. Spodaj sta navedeni dve razlagi v prid zmagovalki:

2Najhujša ožinica kljub temu, da je dobesedno manjša od ožine, deluje meni večja oz. laže prehodna, to pa zato, ker ji tista luštkana pomanjševalna pripona daje nadih neresnosti, šegavosti in nekakšne ljubkosti, tako da tudi ta najhujši pred njo učinkuje bolj kot slikovit prikaz ali pretiravanje nečesa v bistvu nenevarnega in prisrčnega. Skratka, ožinica prevlada nad najhujšim.

3Moram pa reči, da tudi najhujša ožina ne deluje ne vem kako grozeče, to pa zato, ker ta pridevnik meni nikakor ne paše zraven in se moram prav potruditi, da si lahko predstavljam, kaj najhujša ožina sploh je. Najhujši se v mojem miselnem svetu povezuje bolj z nefizičnimi zadevami, npr. izkušnjami ali kaj takega, vsekakor z nečim, v kar je vpleten človek.

4Kar se mene tiče, pomanjševalnice zmanjšajo velikost bistvene prvine neke zadeve, torej je majhna ožina — ožinica — v bistvu dokaj velika luknja, saj se velikost ožine meri v majhnosti prehoda. Drugače je seveda z luknjo. Velika luknja ima velik premer. Velika ožina vseeno ne moreš reči za nekaj zares ozkega, lahko pa se uporabi kak drug tak izraz, recimo popridevljeni prislov ful (zelo) — ful ožina ima majhen premer.

5Druga razlaga v isti smeri: pomanjševalnice dajo tudi pomen nepomembnosti, neopaznosti in to. Ožina, skozi katero bi se zares trudili priti, pa bi le stežka ostala neopažena, oziroma bi ji le stežka dodali oznako nepomembnosti.

6Če združim oboje: ko pomanjševalnica pomeni nepomembnost, se zmanjšuje bistvena sestavina neke zadeve (stvari), v tem primeru ozkost. Če se ozkost zmanjša, se širina poveča. Torej: Težje je priti skoz ozko ožino kot skoz ozko ožinico. Recimo, da sem pasažni mojster in te zadeve vem. Enako je najhujša ožina hujša od najhujše ožinice (kar se, mimogrede, sliši precej čudno).

7Načeloma se s pomanjševalnico lahko govori tudi (zgolj) o prostorski majhnosti. Samo po moje je to dvoje, majhnost in nepomembnost, precej neločljivo. Če bomo govorili (pisali) o nekem točno določenem trenutku, v katerem se je zgodilo kaj pomebnega, ne bomo rekli v tistem hipcu, ampak hipu, četudi bi se še tako trudili določiti točno nek hip in omejiti pretečeni čas na minimum. Seveda zato, ker hipec prinaša s svojo majhnostjo tudi nepomembnost.