1Ker ne vem prav dobro, kako bi lahko preverjal rabo po različnih zapisnikih, bo odgovor temeljil le na Slovarju slovenskega knjižnega jezika in smiselnosti (kakor jo razumem sam).

2V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) najdemo besedico 'ad', ki jo slovar razloži takole:
ad -- prislov, knjižno, "glede na", "k": pripombe ad 1; ad čl. 2 zakona

3Za pričujoči odgovor ni toliko pomembno, v katero besedno vrsto 'ad' spada, temveč precej bolj, kaj pomeni -- po SSKJ torej "glede na", "k". Relevantna pa sta tudi primera znotraj gesla, saj tam slovar podaja tudi zapis tega, po čemer sprašujete. Ker so primeri v SSKJ-ju primeri knjižnega jezika, bi lahko sklepali, da je po slovarju edini zapis, ustrezen v knjižnem jeziku, 'ad 1'. Kakor imam namen sedaj razložiti, je ta zapis tudi najbolj smiseln

4Pomembno je, da je 'ad' samostojna beseda in ne okrajšava kake daljše besede. Ker torej ni krajšava, za njo nima smisla pisati pike. Odpadejo torej vse možne različice, kjer za 'ad' napišemo piko (to so vaše možnosti 'Ad.1, Ad./1, Ad.1)'). Ker dotični 'ad' v bistvu ni nič drugega kot v slovenščino prenešen latinski predlog s pomenom "k" ('ad' ima v latinščini sicer še druge pomene, a so vsi manj relevantni), se zdi najbolj smiselno, da bo pisanje besedice 'ad' torej sledilo pisanju slovenskega predloga 'k'. Tako kot nikoli ne bi napisali 'k.1' ali 'k./1', je v luči pomena besedice 'ad' nesmiselno tudi zapisovanje 'ad.1', itd.

5Sedaj, ko imamo že dve merili, lahko preverimo smiselnosti drugih možnih zapisov. Samostojnih besed se ne zdi smiselno pisati ne s stično poševnico ne s kakšnim drugim stičnim ločilom, in dejansko pri zapisovanju slovenščine tega na splošno ne delamo. Enako velja za predlog 'k'. Možnosti 'k/1' in 'k)1' se ne zdita smiselni, če bi z njima radi zapisali 'k točki 1' (celoten pomen te zveze bi bil verjetno 'dodatek/opomba k točki 1' ali kaj podobnega). Tako za predlog 'k' kot za običajne samostojne besede velja, da za njimi pišemo presledek. Po tej logiki pridemo do prej omenjenega zapisa 'ad 1'.

6Sedaj imamo le še dve nerešeni vprašanji.
1. Ali naj 'ad' zapisujemo z veliko ali z malo začetnico?
2. Kakšno ločilo naj zapišemo za številko.

7Ad 1. Naprimer pri označevanju točk dnevnega reda v zapisniku se zdi bolj ali manj vseeno, kakšno začetnico uporabljamo. Ni težko najti razlogov tako za eno kot za drugo možnost. Po eni strani se zdi smiselna velika začetnica, ker gre pri označevanju točk dnevnega reda v zapisniku običajno za začetek vrstice. (Sicer bi potem po eni strani lahko pričakovali, da bomo prvo besedo dejanskega stavka, ki spada pod to točko, pisali z malo, kar pa se zdi čudno; nenazadnje sledeči stavek običajno ni nadaljevanje označbe 'Ad 1.' ampak samostojen stavek, in ga bomo zato začeli z veliko začetnico, neglede na veliko začetnico predhodne označbe 'Ad 1.'.) Po drugi strani pa 'ad 1' ne tvori stavka, in zato za ta zapis ne veljajo pravila za začetnice na začetku stavka. Torej lahko zadevo pišemo tudi z malo začetnicom, ker pač ni stavek. Pravzaprav lahko to dilemo primerjamo s primeri, ko bi pod osnovni del neke točke dnevnega reda pripisali naprimer 'Opomba: Med/med razpravljanjem o zgornji točki je izbruhnil pretep...' oziroma 'opomba: Med razpravljanjem o zgornji točki je izbruhnil pretep...'; tako pripis z veliko začetnico ('Opomba:') kot pripis z malo začetnico ('opomba:') se načeloma zdi možen, morda pa bo večino vseeno prej potegnilo v zapis z veliko začetnico. No, kakorkoli že, tudi pri 'Ad 1.' oziroma 'ad 1.' se obe možnosti zdita načeloma sprejemljivi (in verjetno knjižni).

8Če pa ne gre za naštevanjsko označevanje točk dnevnega reda v zapisniku (ali kaj podobnega), ampak bi hoteli 'ad' uporabiti v stavku, torej bolj ali manj kot običajen slovenski predlog, pa ga bomo seveda zapisovali v skladu z običajno rabo malih in velikih začetnic; sredi stavka ga bomo vedno zapisovali z malo začetnico (npr. 'Na koncu je direktor ad 1. dodal, da ga prav eno figo briga, kako bomo to dosegli ...'), na začetku stavka pa ga bomo pisali z veliko ('Ad 1. pa je direktor dodal, da ga prav eno figo briga, ...').

9Ad 2. Tu je odgovor verjetno bolj preprost. V zvezah 'ad 1' je smiselno uporabiti tisto ločilo, ki ste ga uporabili tudi pri številčenju točk dnevnega reda. Če so točke v osnovnem seznamu zapisane s piko '1. 2. 3. ...', potem bomo pisali piko tudi v zvezah 'ad 1. ad 2. ...' oziroma 'Ad 1. Ad 2. ...'. Če smo za številkami v osnovnem seznamu pisali zaklepaj '1) 2) 3) ...', potem bomo zaklepaj pisali tudi v zvezah 'ad 1) ad 2) ...' oziroma 'Ad 1) Ad 2) ...', saj v teh zvezah številko uporabljamo kot nekakšno začasno ime za točko, to ime pa je določeno s številko, ki točki pripada. Sedaj torej ostane vprašanje, kakšno ločilo je ustreznejše. Rekel bi, da to vprašanje nima odgovora. Možnosti je več in prav vse se široko uporabljajo. Ne vem, katera je bolj pogosta, niti, katera je meni bolj všeč. V takšnih primerih je bolj pomembno, da ste vi sami dosledni pri rabi možnosti, za katero ste se odločili, kot pa to, kako ta možnost, za katero ste se odločili, dejansko izgleda. (Nedoslednost bi namreč lahko bralca vodila do sklepa, da gre za dva ločena seznama.)

10Na kratko povedano: ker 'ad' dejansko pomeni 'k', in ker 'ad' ni krajšava česa daljšega, je najsmiselnejša (in verjetno tudi edina knjižna) možnost 'ad 1' oziroma 'Ad 1'. Ločila za številko naj bodo enaka kot v osnovnem seznamu, kakšna pa dejansko so, pa ni prav pomembno. Bolj pomembna je enotnost znotraj seznama.

11Za konec pa bi dodal še naslednje. Dejstvo, da se, kot pravite, v dejanski rabi zasledi raznovrstne zapise (navedli ste Ad/1, Ad.1, Ad./1, Ad)1, Ad.1)), morda vsaj v nekaterih primerih izvira iz tega, da pisci ne poznajo izvornega pomena besedice 'ad' (torej latinskega pomena "k") in si jo pač razlagajo vsak malo po svoje. Komu se morda zdi (tudi že zaradi kratkosti), da mora iti za nekakšno okrajšavo, in zato za 'Ad' postavi piko. Kdo drugi si ob nepoznavanju izvornega pomena 'Ad' mogoče razloži tudi preprosto kot nerazgradljivi simbol, ki ga pač uporabimo za dodatek oziroma opombo k točki. (Kdo pa si morda 'ad' razloži celo kot okrajšavo za izvorno latinski in danes v angleščini in ožje tudi v slovenščini ustaljeni 'addendum' -- s pomenom 'dodatek', 'dodatna zakonska klavzula', itd. (na spletu se najde tudi zapis 'adendum'); ob taki, zgodovinsko sicer predelani interpretaciji tegale 'ad'/'Ad' postane okrajšavni zapis s piko seveda povsem smiseln.) Kakorkoli že, zgoraj utemeljevani zapis takih zvez predpostavlja poznavanje izvornega pomena besedice 'ad'. Ker pa 'ad' izvorno ni slovenska beseda in ker se uporablja samo v tej omejeni rabi, ni presenetljivo, da si mora v določenem trenutku marsikdo besedico raztolmačiti po svoje, to pa često vodi do več zapisov. Če bi se takrat, ko se je v tej rabi ustalil izvorno latinski 'ad', ustalila recimo raba slovenskega predloga 'k' (ali celo cele zveze 'Dodatek/Opomba k 1.'), bi bil zapis verjetno bolj enoten. S tem hočem reči tudi to, da četudi smo zgoraj sklenili, da je zvezo najbolj smiselno pisati s presledkom in brez kakršnegakoli ločila za 'ad'/'Ad', je dokaj razumljivo, da se v dejanski rabi pojavlja več zapisov; zato je toleranca do drugače pišočih v tem primeru še toliko bolj na mestu.

12(maj 2006)