1Šuss je neuraden urad za jezik. Neuraden(kakovostni pridevnik) je uporabljen zato, da opiše, za kakšen urad za jezik gre. Če bi šlo v našem primeru za ustaljen pojem, npr. za terminološko zvezo (recimo da bi v Sloveniji že obstajal urad za jezik na državni, uradni ravni), če bi torej že vnaprej vedeli, da razlikujemo več vrst uradov za jezik, med katerimi je tudi neuradni urad za jezik, bi ga imenovali tako. V tem primeru bi šlo za vrstno rabo pridevnika: urad katere od obstoje čih vrst uradov.

2Lahko gre znotraj besedila tudi za zgolj besedilno določnost kakovostnega pridevnika, ki se izraža s končnico -i(rdeč — rdeči). Ko opisujemo lastnost našega urada za jezik, v besedilu prvič zapišemo neuraden (urad pač, ki deluje neinstitucionalizirano in nima kakih večjih pooblastil). Ko se zveza pojavi naslednjič, že od prej vemo, o čem govorimo, gre za že znano stvar. Pridevnik neuradni je dodan v dvojni funkciji: prvotno za vzpostavljanje nedvoumne besedilne določnosti oziroma istovetenja z že omenjeno stvarjo, opisovanje lastnosti pa je drugotnega pomena (npr. Šuss je neuraden urad za jezik. Ustanovljen je bil takrat pa takrat, deluje tako pa tako. ... Ta, saj veste, že zgoraj omenjeni, tisti od prej, neuradni urad za jezik, je ...).

3Obstaja še tretja možnost za neuradni urad: gre za lastnostni pridevnik, prek katerega je samostalnik urad besedilno določen, čeprav na začetku besedila ne nastopa neuraden urad. V tem primeru je treba besedilno določnost razumeti kar najširše, torej z vsemi predpostavkami, ki v samem tekstu niso izražene (gre za nekakšno situacijsko določnost). Če v naši situaciji, npr. Sloveniji, obstaja urad za jezik, ki je pač uradna ustanova, potem bomo z neuradni urad vzpostavljali določnost oziroma opozicijo do tega urada, čeprav se v samem tekstu ta uradni urad ne pojavlja. A pri nas takega urada ni, zato je Šuss neuraden urad.

4Sicer je verjetno res, da se ta določna raba že prepleta z na začetku omenjeno vrstnostjo, a v našem primeru to ne spremeni ničesar.