1O stopnjevanju pridevnikov (prislovi, tvorjeni iz primernikov, so načeloma namreč enaki obliki za srednji spol pridevnika):

2Povzeto po SS, SPP 94 in SSKJ: Stopnjevanje pridevniških besed delimo na dvostopenjsko ali elativno (privzdignjeno), ki določa absolutno vrednost pridevniške lastnosti (lep — prelep, hudo lep, zelo lep, nadvse lep, nič kaj lep...), in na relativno trostopenjsko (lep — lepši — najlepši). Trostopenjsko stopnjevanje je lahko opisno, s prislovoma bolj in najbolj, ali pa obrazilno, s predpono ali/in pripono (lep — lep-ši — naj-lep-ši).

3Priponska obrazila uporabljamo samo pri lastnostnih pridevniških besedah (kakovostnih, mernih) — takih pridevnikov je kar precej. Obrazila za moški spol so: -ši, -ji, -ejši. Prvi dve obrazili uporabljamo pri enozložnih osnovah (lep-ši, tež-ji), -ejši pa pri večzložnih osnovah (ljubezniv-ejši) ali če se enozložna osnova končuje na dva soglasnika (čist-ejši). Seveda so tudi izjeme, npr. star-ejši, nov-ejši.

4Stopnjevanje z obrazili zna biti zapleteno, zato se ohranja le pri pogosteje rabljenih lastnostnih pridevnikih. Pa tudi pri teh včasih uporabljamo opisno stopnjevanje, predvsem če želimo primerjavo še posebej poudariti. Opisno stopnjevanje je verjetno pogostejše tudi pri daljših pridevnikih, ki se z obrazilom sicer preveč podaljšajo za enostavno rabo (npr. najrazumljivejši— 6 zlogov). Ima pa opisno stopnjevanje po ESJ v takih primerih ponavadi oznako pogovornosti. Strogo gledano je knjižna oblika oblika z obrazilom, če obstaja (tudi primernejši). Lastnostni pridevniki, ki se ne morejo stopnjevati s priponskimi obrazili, so po SS: pridevniki, ki pomenijo barve (rdeč, bel ...); ki so po nastanku deležniki (vroč, pereč, kuhan, odkrit, usahel ...); ki ne ločijo med določno in nedoločno obliko (divji); mnogi pridevniki z obrazili -en, -~n, -av, -ast, -at (senen, duševen, muhast, zvedav, grenkljat ...), ki nekateri sami po sebi že izražajo določeno stopnjo.

5Prislovi iz primernikov: ti so enaki kot oblika primernika za srednji spol, če pa se zaključujejo na -šje, -žje, -jše, se zadnji soglasnik navadno lahko izpušča: ljubeznivejše/ljubezniveje, slajše/slaje, nižje/niže, (izjema je krajše). Sem spada tudi izprimerniški prislov, ki ga omenjate: primernejše/primerneje.

6Če upoštevamo vse zgoraj napisano, lahko rečemo, da je pridevnik primeren sicer kakovostni pridevnik in da primernik načeloma tvorimo z obrazilom, da pa lahko brez zadržkov uporabljamo tudi obliko bolj primerno. Kljub temu, da to obliko ESJ opisuje kot bolj pogovorno, je ta še vedno pravilna in se zanjo lahko odločite. S stilnimi oznakami je namreč tako, da se v jeziku vedno znova spreminjajo, saj je besedišče eno od področij, kjer se jezik najhitreje spreminja.