1SPP 94 med posebnostmi druge ženske sklanjatve opisuje možnost vrivanja -i- pred končnicami. Med nezvočnik in zvočnik se v imenovalniku/tožilniku ednine vriva polglasnik (misel misli), pred končnicami -jo, -ma in -mi pa imajo -i-: mislijo, mislima, mislimi. Vendar je SPP tudi tukaj, kot še marsikje drugje v svojih razlagah, nepopoln in neuporaben, saj ne pove, katere besede dodatni -i- pridobijo. Ne navaja ne pravila, po katerem bi se te besede prepoznalo, ne spiska besed s posebnostjo. Prav tako na kaj takega ne opozarja trenutno še veljavni slovarski del pravopisa. Podobno opisuje 2. žensko sklanjatev tudi SS. Dajalnik dvojine ima v slovnici zapisani dve končnici: -ma/-ima, nikjer pa ni razloženo, katere besede imajo eno in katere drugo končnico.

2Tema dvema posebnostima (posebnostma se mi tudi sliši precej čudno) dela po možnosti družbo veliko po vrednosti primerljivih neumnosti in čudnosti, ki jih vsebujejo te za našo skupnost tako pomembne knjige.

3Prav možno, da bi odgovor na vprašanje, katera oblika je pravilna in zakaj, lahko podala tvorbena fonologija, vendar se z njo nihče od nas ne ukvarja. Skoraj pa bi si upal trditi, da je sploh še nihče ni skušal prenesti na slovenščino.

4Odgovor lahko poda le intuicija. Med besedami, ki se končajo na -ost in se sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi, nisem našel nobene, katere dajalnik dvojine ne bi zvenel čudno s končnico brez -i-. Mimogrede, besed na -ost, ki se sklanjajo po 2. ženski sklanjatvi, je v slovenščini več kot 4000. Z redkimi izjemami so to vse samostalniki, ki pomenijo lastnost oziroma so izpeljani iz pridevnika. Tudi zaradi njihove zgradbe, izvora in pomena ni pravega razloga, da bi se med seboj razlikovali v končnici dajalnika dvojine.

5Po pogovoru v glavnem delovnem telesu Šussa smo prišli do ugotovitve, da se dajanje oz. opuščanje -i-ja močno razlikuje med uporabniki slovenščine. Očitno imamo v slovenščini obe možnosti ne le za različne, temveč tudi za iste besede. Besana je torej na nek način nepopolna, saj upošteva le eno od obeh možnosti za dajalnik dvojine. Po hitrem pregledu Amebisove domače straniin kratkem preizkusu njihovega avtomatičnega sklanjanja samostalnikov lahko rečem, da so problem očitno res obšli z enostavno posplošitvijo enega (po mojem mnenju ne najboljšega) sklanjatvenega vzorca na vse primerljive samostalnike. Prav vse samostalnike na —ost, narejene iz pridevnikov, sklanja enako: vrednostma, možnostma, dolgostma, čilostma ...