1Pri vašem problemu, kot ste že sami nakazali, jasen in zanesljivo pravilen odgovor ni mogoč, ker je iz čisto praktičnih razlogov nemogoče izvedeti, kaj je I. Tavčar mislil. Prvi dve razlagi sta teoretično res možni, vendar ne preveč verjetni. Očitni paradoksi, navedeni pri tretji možnosti, kažejo na običajnost tega umetniško izraznega sredstva, zatorej bi lahko sklepali tudi na to razlago. Vendar pa obstajata še dve, po mojem mnenju čisto verjetni in možni razlagi:

21. polovica je po načinu uporabe podoben pojem kot pridevniki gladek, raven ipd. Vsem je namreč skupno, da jih lahko natančno merimo in potemtakem ugotovimo, da polovica ni vedno čisto simetrična polovica, da skoraj nič ni popolnoma gladko, saj povzroča trenje, ali pa da nič ni popolnoma ravno. Iste besede pa lahko uporabljamo tudi širše, tako kot v splošni rabi, in se ne oziramo na fizikalno natančnost. Tako lahko rečemo polovica torte, čeprav obe polovici nikoli nista popolnoma enaki, ali pa miza je gladka, čeprav vemo, da bi lahko trdili tudi nasprotno.

3Če pa oba pomena združimo, dobimo možnost rabe, kot je zapisana pri Tavčarju: celota je razdeljena na polovici, ki pa fizikalno nikoli nista enaki in lahko zato rečemo manjša in večja polovica. Pravzaprav bi se Tavčar, če bi imel v mislih to razlago, z uporabo zveze večja polovica izognil dolgi obrazložitvi, da polovici nista bili čisto enaki, in tako upošteval eno od klasičnih načel lepega pisanja: povej čim več s čim manj besedami.

42. Druga možnost pa je, da polovica Tavčarju v tem primeru pomeni enostavno del oziroma enega izmed obeh delov celote, ki je razdeljena na dva dela. Če besedi polovica pripišemo pomen del, potem se besedna zveza večja polovica sliši popolnoma pravilno in nemoteče. Opisana raba te besede se zdi popolnoma običajna in je zabeležena tudi v SSKJ: v drugi polovici tedna se bo vreme spremenilo je razloženo z v drugem delu (kako bi namreč teden razdelili na dva enaka dela celih dni?). Podobno se zdi popolnoma običajno reči: Ko sem padel, mi je smučka šla kar na pol, ne da bi s tem hoteli reči, da smo dobili dva enaka dela. Več kot običajna je tudi rahlo ironična fraza boljša polovica, kjer se ravno tako ne bi dalo govoriti o dveh popolnoma enakih delih (zakaj bi tudi bil potem eden boljši). To je najenostavnejša razlaga tega navideznega paradoksa, ne moremo pa z gotovostjo trditi, da je tudi Tavčarjeva.