1V kolikor ste s 'cika' imeli v mislih obliko glagola 'cikati', navajamo kar geslo iz SSKJ-ja, kjer je glagolu pripisanih več pomenov. Nikjer ni zapisano, da bi to bila narečna beseda. Priznam, da mi ne zveni prav najbolj knjižno, a je vseeno ne bi znal povezati s točno določenim narečjem.

2cikati -am nedov. (i i) 1. nav. ekspr. prikrito omenjati kaj, namigovati: na kaj pravzaprav cikate? ne vem, kam cikaš / njegove besede so cikale name // redko na tihem želeti: vedno hodi k sosedu, menda cika na mlajšo hčer 2. redko; biti nekoliko podoben čemu, vleči na kaj: barva obleke je modra, a malo cika na zeleno 3. nepreh. zaradi kvarjenja postajati, biti kisel: vino cika

3SSKJ navaja tudi samostalnik 'cika', ki naj bi pomenil 'rjavo kravo z belimi lisami'. Tudi ta beseda ni označena kot narečna. Beseda po etimološkem slovarju Marka Snoja izvira iz besede 'cikniti', ki je sorodna tudi besedi 'cviček', vse to pa naj bi verjetno bilo izpeljano iz imitativnega korena 'cik-'. Starejši pomen naj bi bil torej v SSKJ na koncu omenjeni 'postajati kisel'. Iskanje vaše besede bi nam precej olajšali, če bi navedli iz katerega narečja jo poznate. Tako bi lahko pobrskali po bolj relevantni literaturi ali poiskali odgovor pri govorcih tistega narečja.

4Mogoče je govor o besedi 'čika' (in je bila strešica žrtev elektronske pošte). To besedo poznam iz srbohrvaščine, kjer pomeni 'stric', pa tudi kar tako nekoga, se pravi moškega brez posebej definirane sorodstvene ali kake druge povezave. Približno tako se za kakršnega koli moškega pri nas uporablja beseda 'stric' (ko mama doma opomni sinka: "A boš pustil že enkrat tega strica in njegov klobuk pri miru").

5Te besede ni ne v SSKJ, ne Slovenskem etimološkem slovarju in niti v Besedišču slovenskega jezika. Prav pogosta ta beseda v slovenščini (in njenih dialektih) gotovo ni. Glede na njen obstoj v srbohrvaščini pa je povsem verjetno, da jo pozna tudi kakšno slovensko narečje bližje hrvaški meji. O izvoru besede 'čika' vam žal ne moremo povedati prav nič.