1Odgovor je po svoje preprost, je pa odvisen od tega, za kakšno zvrst slovenščine sprašujete.

2Na to vprašanje smo nekoč že odgovarjali, odgovor si preberite tule:
Kako se izgovarjajo besede 'vlada', 'vreme', 'vlaga'.

3Načeloma izgovor /vreme/ in /vlada/ po Slovenskem pravopisu (SP) ni predviden, torej naj bi bilo v tako imenovani 'knjižni slovenščini' po SP prav le /ureme/ in /wreme/ oz. /ulada/ in /wlada/. Vendar to še zdaleč ni vse, kar bi se o tem dalo povedati -- nekaj več je povedano že v starem odgovoru, k temu pa dodajmo še naslednje:

41. V marsikaterem slovenskem narečju ima izgovor /vreme/ oz. /vlada/ gotovo vsaj precej velik delež (če že ni morda edini možen), zato je v slovnicah teh narečij ta izgovor vsekakor v skladu z glasoslovnim sistemom (in je v tem smislu vsekakor 'pravilen').

5Za svoj spontani ljubljanski govor se mi zdi, da se mi pojavljajo vse tri različice, v SP neobstoječa različica /vreme/, SP-jeva različica /wreme/ in v manjši meri verjetno tudi SP-jeva različica /ureme/ -- zadnja različica se mi pred /r/, npr. pri 'vreme', sliši sprejemljivo, pred /l/, npr. pri 'vlada', pa se mi sliši že zelo nenaravno oziroma v mojem narečju verjetno danes neobstoječe (do neke mere sicer zaradi neizogibnih stikov z raznimi narečji težko sodim, ker tudi izgovor /ulada/ poznam, vendar se mi zdi, da le kot različico iz kakšnega drugega/gorenjskega narečja).

6Za svoj spontani ljubljanski govor lahko dodam tudi, da igrata vlogo vsaj še dve stvari. Ena je mesto naglasa. Medtem ko se mi /u/-jevski izgovor načeloma še sliši možno, ko imamo 'vr-' tik pred naglašenim zlogom (npr. /ureme/), se mi /u/-jevski izgovor nikakor ne sliši možen, ko sledi naglašeni zlog šele kasneje v besedi, npr. pri pridevniku 'vremenski' ali samostalnikih 'vremenar', 'vremenoslovje'. Te postavke SP ne omenja, bi se pa s tem verjetno strinjali tudi avtorji SP-ja (čeprav bi seveda še vedno priznavali zgolj možnost izgovora /w/ ne pa možnosti izgovora /v/). Druga postavka pa je v tradicionalnem ljubljanskem govoru to, ali je začetni pisni 'v' del korena besede, kot pri besedah 'vreme', 'vremenski', 'vrata', 'vlada', 'vlak', ali pa je predpona, kot pri besedah 'vriniti' (prim. 'odriniti'), 'vročitev' (prim. 'izročitev'), 'vložiti' (prim. 'priložiti'), 'vloga' (prim. 'priloga'), 'vložišče'. Prve v tem govoru vse poznajo (tudi) /v/-jevski izgovor, druge pa v tradicionalnem ljubljanskem govoru po mojem poznajo samo /w/-jevski in /u/-jevski izgovor, /v/-jevskega pa ne (v raznih drugih narečjih, npr. marsikje na vzhodu, seveda tudi besede iz druge skupine dobijo /v/-jevski izgovor). (Glede te postavke v tradicionalnem ljubljanskem govoru lahko sicer dodamo, da se -- podobno kot se /u/-jevski izgovor korenskega 'v' sliši bolj naravno pred /r/ (/ureme/) kot pred /l/ (/ulada/) -- tudi /v/-jevski izgovor predponskega 'v' sliši manj nemogoče pred /l/ (/vloga/) kot pred /r/ (/vrinek/), čeprav po moje ne eno ne drugo ni tradicionalni ljubljanski izgovor.)

72. Če bi se trudili ugotoviti dejansko rabo v formalnih položajih v nekem ne ozko narečnem govoru, naprimer v govoru poslancev v parlamentu, bi po vsej verjetnosti ugotovili, da ima tudi v tovrstnem, pogojno recimo nadregionalnem formalnem govoru, izgovor /vreme/ oz. /vlada/ precej velik delež. Pri tej trditvi gre sicer za na moj lastni vtis oprto ugibanje, ker mi kakšni taki podatki niso na voljo, lahko pa za prvo silo tudi sami poslušate poslance, kako govorijo v parlamentu; če je res, da ima v njihovem govoru izgovor /vreme/ oz. /vlada/ nezanemarljiv delež, potem ne moremo reči, da bi izgovor /vreme/ oz. /vlada/ v resničnem življenju ne bil v skladu z vsaj eno od možnih norm nadregionalne formalne slovenščine (oziroma da bi bil v tem smislu 'nepravilen').

83. Kot smo zapisali že v starem odgovoru (na zgoraj omenjeni strani), izgovor /vlada/ ni v skladu z normo, ki jo za formalni jezik sporoča SP (in v tem smislu v taki različici ni 'pravilen').

9Ampak kot lahko zaključimo iz točke 2. in kot piše že v starem odgovoru, v tem primeru SP ne podaja dejanskih norm, ki v družbi obstajajo v nadregionalnem formalnem govoru, ampak neko, s stališča celotne slovenske govorne skupnosti, umetno normo.

10(Če karikiramo: SP v tem deluje podobno, kot če bi v bontonskem priročniku posplošeno zapisali, da v naši družbi otroci svoje stare starše vikajo. Vikanje svojih starih staršev v slovenski družbi obstaja, ni pa to družbeno splošno veljavna norma oziroma s stališča celotne slovenske skupnosti edina obstoječa norma. Po vsej verjetnosti je delež vikanja lastnih starih staršev sicer precej manjši, kot je delež izgovora /wreme/ oz. /wlada/, pa vendar, osnovni princip posploševanja oziroma poskusa zakoličevanja zgolj ene različice je podoben.)

11Glede 'pravilnosti' s stališča ozko narečnega jezikovnega sistema v marsikaterem slovenskem narečju torej za besede, kot sta 'vreme' in 'vrata', ni dileme. /v/-jevski izgovor je v marsikaterem narečju gotovo sistemski oz. 'pravilen', pravtako tudi /w/-jevski izgovor, vsaj za kakšne govorce kakšnih narečij pa je sistemski oz. 'pravilen' tudi /u/-jevski izgovor. Seveda tudi ni nujno, da se te različice v posameznem narečju med seboj izključujejo, lahko pa se. Očitno kakšni govorci /u/-jevski izgovor tudi zavračajo kot v njihovem jezikovnem sistemu v celoti nemogoč oz. 'nepravilen'.

12Glede tega, ali boste v formalnih položajih uporabljali izgovor z /v/, /w/ ali /u/, je vaša izbira seveda povsem prosta. Če se boste naprimer odločili za izgovor z /v/, vam bo morda sem in tja to v slabo (oziroma kot kršitev njegove norme) štel kak govorec, ki je privrženec obstoja zgolj tistih različic, ki sta ponujeni v SP; če se boste naprimer odločili za izgovor z /u/, pa vam bo, vsaj po Šussovem starem vprašanju sodeč ('mi para živce izgovorjava...'), to v slabo (oziroma kot kršitev njegove norme) štel kak govorec, ki se mu to ne zdi naravno. Kadar se srečuje več jezikovnih različic (kar nikakor ni nenaravno, še posebej ob čeznarečnih stikih), do neke mere niti ni nenavadno, da nas obstoj nam nelastne različice 'moti', ker taka različica pač lahko nasprotuje našemu ponotranjenemu sistemu oziroma jezikovnemu čutu (kar seveda ne opravičuje nestrpnosti). To se dogaja že v spontani rabi, v formalnem jeziku pa pač take občutke verjetno tudi podzavestno še hitreje 'prevedemo' v norme oziroma kar v eno in edino normo, četudi smo z njo morda v manjšini. In ko ima neka skupina (četudi je manjšinska) družbeno moč, lahko poskusi svoje dejanske jezikovne občutke ali pa tudi zgolj namišljene ideje o tem, kako bi nekaj moralo biti, vpeljati kot družbeno splošno veljavne norme tudi s pomočjo predpisovalnih priročnikov, kot je SP.

13(marec 2007)

14kolega Peter me opozarja na problematično točko v odgovoru, ki sem vam ga poslal pred par dnevi (odgovor nad črto). Glede stanja v Slovenskem pravopisu 2001 (SP) sem -- povzemajoč stari Šussov odgovor -- zapisal dvoje. Prvič, da SP za 'knjižno slovenščino' ne omenja možnosti /v/-jevskega izgovora (torej /vreme/, /vlada/) -- to nedvomno drži. (Je pa tak izgovor tako v neformalnih kot formalnih položajih precej pogost ne le v govoru 'običajnih' govorcev, kot sem ugibal že v spodnjem odgovoru, ampak po poročanju Tivadarja (1999) tudi v formalnem govoru poklicnih SP-jevsko šolanih radijskih napovedovalcev, torej je še toliko bolj nenavadno, da ga SP ne priznava kot možnega tudi v 'knjižnem' jeziku.) In drugič, da SP za 'knjižno slovenščino' predvideva /w/-jevski (/wreme/, /wlada/) ali /u/-jevski izgovor (/ureme/, /ulada/). Slednje je deloma sporno; namreč medtem ko SP /w/-jevski izgovor (/wreme/, /wlada/) res nedvoumno navaja kot možen, pa vsaj po eni ubeseditvi iz SP ni ravno jasno, kakšen status pripisuje /u/-jevskemu izgovoru.

15V poglavju Glasovi slovenskega knjižnega jezika (str. 73-74) je /u/-jevski izgovor kot možnost (poleg nezveneče različice od /w/) jasno in glasno omenjen za besede kot 'vsak', za besede, kjer korenski 'v' stoji pred 'l' ali 'r' (torej tudi 'vreme', 'vrata', 'vlada'), pa piše "vendar navadno le /wrana/, /wlak/". Vprašanje je zdaj, kako si bomo raložili ubeseditev "navadno le". Eno tolmačenje je to, da torej izgovor /urana/, /ulak/ (enako /ureme/, /ulada/) po SP nista možna. Drugo tolmačenje, ki privzema, da v tej ubeseditvi beseda "navadno" ni uporabljena po pomoti, pa je to, da je po SP možen tudi izgovor /urana/, /ulak/ (enako /ureme/, /ulada/) -- četudi deloma izjemoma oziroma četudi se po presoji SP navadno ne pojavlja. Za prvo interpretacijo govori to, da če bi SP-jevci možnost /u/-jevskega izgovora res nameravali dopustiti, bi verjetno tak izgovor tudi eksplicitno navedli, kot postopajo marsikje drugje v SP. Za drugo interpretacijo pa govori dejstvo, da bi SP-jevci, če bi res nameravali možnost /u/-jevskega izgovora kategorično izključiti, verjetno eksplicitno zapisali, da je to 'napačno' ali pa 'nepravilno', kot tudi postopajo marsikje drugje v SP. Ker gre nujno za interpretacijo rahlo nejasne ubeseditve (z zelo podobnim argumentom za obe smeri), jo seveda prepuščam vam.

16Dodajam pa, da na nekem drugem mestu (v poglavju Glasovna vrednost črk, str. 138) SP med navajanjem glasovnih vrednosti (torej možnih izgovorov) črke 'v' zapiše tudi tole: "glas /u/ kot prosta varianta za /w/ in njegovo nezvenečo različico v primerih kot ... 'vreti', 'odvreči', ... 'pod vrati', ...". S tem torej SP (kot prosto varianto /w/-jevskega izgovora) vsaj včasih vsekakor dopušča /u/-jevski izgovor tudi v besedah kot 'vreti', 'vreči' in 'vrata', torej v besedah, kjer korenski 'v' stoji pred 'r' (sem gre torej tudi 'vreme'). Ni pa med navedenimi primeri nobene besede, kjer bi začetni korenski 'v' stal pred 'l', torej besed kot 'vlada', 'vlak', 'vleči' (ni pa tak izgovor na tem mestu naveden niti kot neustrezen). Za te besede se lahko žal tudi tu za razkritje SP-jevega pogleda naslonimo le na subjektivno interpretacijo SP-jevega nenavajanja takih zgledov kot možnih kot tudi nenavajanja takih zgledov kot neustreznih.

17(marec 2007)