1Res je, da preskriptivni SP 62 izgovorjavo označuje kot nepravilno, vendar sta, sodeč po SSKJ, obe različici del knjižnega jezika, obe naj bi imeli tudi enak pomen.

2izgovorjava -e z izgovarjava: nerazločna izgovorjava

3izgovarjava -e z oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasna, nerazločna izgovarjava / po izgovarjavi se mu pozna, da je tujec *lingv. izgovarjava končnega soglasnika; tehnika izgovarjave

4Iz obravnave obeh slovarskih gesel lahko zaključimo, da daje SSKJ prednost izgovarjavi, saj dvojnico izgovorjava razlaga zgolj z navedkom izgovarjave — če torej ne vemo, kaj je izgovorjava, pomen poiščemo pod geslom izgovarjava, ta pa je razložen obširneje in tako, da o pomenu besede dejansko nekaj izvemo. Vseeno pa lahko poiščemo razliko med besedama. Izgovarjava je z običajno končnico -ava izpeljana iz glagola izgovarjati, medtem ko bi bila izgovorjava lahko izpeljana le iz samostalnika izgovor. Vendar slovenščina podobnih izpeljav samostalnikov s končnico -java ne pozna. Druga možnost je, da je izgovorjava izpeljana iz glagola izgovoriti, iz katerega je izpeljan tudi samostalnik izgovor. Vendar tudi primerov izglagolskih tvorjenk s tako končnico (-java) v slovenščini ni. Lahko pa, da je pri besedi izgovarjava nastopila kakšna glasovna sprememba in njena drugačnost ni vezana na izvor. Prav verjetno se zdi, da se je a v izgovarjavi spremenil v o zaradi analogije z besedo izgovor, ki je po pomenu zelo blizu izgovarjavi. Beseda izgovarjava je bila torej reinterpretirana kot povezana z besedo izgovor ali izgovoriti in nič več kot povezana z besedo izgovarjati, kar izvorno gledano sicer ni res, niso pa take reinterpretacije v jeziku nič neobičajnega.

5Izvorno osnovna beseda naj bi torej bila izgovarjava, vendar je, sodeč po SSKJ (ki je kasnejšega datuma kot zadnji slovarski pravopis), v rabi tudi izgovorjava. Morda pa bo prihodnja raba katero od dvojnic iz slovenščine odpravila.