1V odgovoru bomo skušali predstaviti dve plati vašega vprašanja in pokazati, da imate prav tako vi kot vaš župnik, pač odvisno od tega, kaj vzamemo za merilo pravilnosti. (Iz vašega vprašanja sicer ni nedvoumno jasno, kakšno sklanjanje zagovarjate vi, domnevamo pa, da 'Glojek, Glojeka, Glojeku ...'.)

2Predpostavljamo, da se priimek 'Glojek' izgovarja s poudarkom na prvem zlogu, torej 'glOjek' in ne 'glojEk'. Če bi poudarjali drugi zlog ('glojEk'), potem o sklanjanju ne bi bilo skoraj nikakršne dileme, tak priimek bi verjetno prav vsi govorci slovenščine sklanjali 'glojEk, glojEka, glojEku ...'. Vendar se izgovor s takim poudarkom zdi neverjeten.

3Besede in imena, ki se v imenovalniku končajo na zapisani niz '-ek', imajo glede na narečje in zvrst jezika v slovenščini več možnih izgovorov v imenovalniku, in ti delno vplivajo tudi na način sklanjanja. Priimek 'Glojek' je tako lahko v različnih slovenščinah v imenovalniku izgovorjen brez samoglasnika med zadnjima soglasnikoma (torej /glojk/, tako kot izgovarjamo ime 'Švejk'), s pravim 'e'-jem (torej /glojek/, tako kot izgovarjamo besedo 'burek') in verjetno tudi s polglasnikom (podobno kot izgovorimo drugi samoglasnik v besedi 'veter', torej /glojәk/). Naše narečje oz. zvrst določa tako naš izgovor imenovalniške oblike kot ostalih oblik, znotraj posameznega narečja oz. zvrsti pa je izgovor neimenovalniških oblik lahko deloma odvisen od izgovora imenovalniške oblike.

4Ker priimka ne poznamo, smo pogledali v Bezlajev Začasni slovar slovenskih priimkov (Ljubljana, SAZU, 1974), kjer etimološki podatki in izgovori priimkov sicer niso navedeni, lahko pa vidimo, na katerih slovenskih področjih se posamezen priimek pojavlja. Bezlaj za priimek 'Glojek' navaja Celje z okolico, Gornji Grad in Ljubljano. Priimek naj bi torej bil izvorno štajerski, za štajerski govor pa v splošnem velja, da se marsikateri samoglasniki v zadnjem zlogu izgovorijo, tudi ko v knjižni slovenščini in naprimer gorenjski slovenščini izpadejo. Naprimer, medtem ko v knjižni slovenščini drugi samoglasnik v besedi 'sinek' izpade, ko damo besedo v rodilniško obliko ('sinka'), se v štajerskem govoru tak samoglasnik ohrani, torej 'sinek sineka'; enako velja za 'zidek zideka', 'vrtec vrteca', 'Lojzek Lojzeka' itd. (primerjaj s knjižnim 'sinek sinka', 'zidek zidka', 'vrtec vrtca', 'Lojzek Lojzka'). Dodati je sicer treba, da nekateri knjižnoslovenski samoglasniki izpadejo tudi v štajerskem govoru; kolikor vemo, se recimo 'ponedeljek' tudi na Štajerskem (tam, kjer je imenovalnik 'pondeljek' in ne 'pondeljk') ne sklanja 'ponedeljeka', 'napovedovalec' ne 'napovedovaleca' ipd. Ohranjanje knjižnoslovenskega neobstojnega polglasnika v neimenovalniških sklonih oziroma namesto tega izgovarjanje samoglasnika 'e' torej v štajerskem govoru ni kar vseveljavno, a sami štajersko žal ne znamo dovolj, da bi lahko zares razložili, kdaj tak samoglasnik izpade in kdaj ne, oziroma kakšna glasoslovna pravila to izpadanje oziroma ohranjanje uravnavajo. Do neke mere se sicer zdi, da v (celjski različici) štajerščine takih premen z izpadanjem samoglasnika vsaj v krajših besedah ni (če zanemarimo besede, prevzete iz drugih govorov, besede, ki se končajo na -r, npr. 'veter'); če je samoglasnik v zadnjem zlogu izgovorjen v imenovalniku, bo izgovorjen tudi v neimenovalniških sklonih; če samoglasnik ni izgovorjen v neimenovalniških sklonih, potem se ne izgovarja niti v imenovalniku. Na eni strani imajo torej v Celju vzorec 'sinek sineka' (ki se od knjižne slovenščine razlikuje v ohranjanju samoglasnika v neimenovalniških oblikah), na drugi strani pa imajo vzorec 'pondelk pondelka', 'napovedovalc napovedovalca' (ki se od knjižne slovenščine razlikuje v odsotnosti samoglasnika že v imenovalniku).

5Če se torej na Štajerskem v krajših, domačih besedah kot 'sinek' končni nenaglašeni samoglasnik, čim je izgovorjen v imenovalniku, ohranja tudi v rodilniku, lahko sklepamo, da bi tam tudi priimek 'Glojek' sklanjali brez opusta, torej 'Glojek, Glojeka, Glojeku ...'. Posledično bo štajerskim govorcem rodilniška/tožilniška izpeljava 'Glojka' (torej z izpadlim imenovalniškim samoglasnikom) ob hkratni imenovalniški obliki 'Glojek' (torej s prisotnim samoglasnikom) verjetno zvenela čudno oziroma nedomače, neštajersko. Z drugimi besedami: po slovničnih pravilih štajerskega govora je oblika 'Glojka' neustrezna. Ta oblika bi bila po pravilih štajerskega govora ustrezna le, če bi bil priimek brez zadnjega samoglasnika že v imenovalniku, če bi se torej v imenovalniku glasil 'Glojk'. Pregibanje 'Glojek, Glojeka, Glojeku ...' je torej gotovo pravilno v štarejskem govoru.

6Nadalje si poglejmo še, kako se ta priimek uporablja v formalnejši rabi, torej v besedilih, ki načeloma uporabljajo knjižno slovenščino. V Slovenskem pravopisu ali kakšnem podobnem priročniku podatka o pregibanju tega priimka ne najdemo. Na internetu se nekaj zadetkov najde; ni pa zadetkov dovolj, da bi lahko podajali kakšne statistično zanesljive trditve. Na obliko 'Glojeka' smo dobili 5 zadetkov, vse vezane na 'Memorial Antona Glojeka', kakor se imenuje turnir v malem nogometu, ki ga organizirajo v Šmartnem od Dreti. Edina dva zadetka niza 'Glojka' sta nerelevantna (ker gre za imenovalniško obliko drugega priimka, namreč priimka Glojka), zato lahko zaključimo dvoje: prvič, da se priimek 'Glojek' v govoru Zgornje Savinjske doline, kjer naj bi bil tudi doma, očitno res sklanja 'Glojek, Glojeka, Glojeku, Glojeka ...'; in drugič, ob predpostavki, da je ime turnirja reprezentativno in da je sestavljeno in zapisano v knjižnem jeziku, lahko sklepamo, da se je očitno tudi v knjižni slovenščini uveljavilo "štajersko" pregibanje priimka 'Glojek'. O slednjem lahko sklepamo tudi po rabi krajevnega imena 'Sojek' (blizu Slovenskih Konjic), ki se v internetni rabi v knjižno spisanih besedilih ravno tako pregiba enako kot sicer v pogovornem jeziku v svojih izvornih krajih, torej kot 'Sojek Sojeka'. Da naj bi se ime 'Sojek' pregibalo kot 'Sojek Sojeka' tudi v knjižnem jeziku, lahko sklepamo tudi po tem, da tako pregibanje navaja tudi Krajevni leksikon Slovenije (1976, DZS); isto velja tudi za glasovno podobni 'Golek', čigar rodilniška oblika je po Krajevnem leksikonu Slovenije 'Goleka'.

7O tem, zakaj je lahko pri (osebnih ali zemljepisnih) imenih prav, da lokalni izgovor spoštujemo tudi v knjižnem jeziku, smo pisali že v več odgovorih:
Krajevna imena na -ovo/-evo (Čežovo).
Kako se naglasi ime 'Aleš' in priimek 'Ferme'.
'Ljubljanke' ali 'Ljubljančanke'; imena prebivalcev krajev.
Pravila za tvorjenje izrazov za prebivalce določenih držav ali mest.
Sklanjanje priimkov 'Poljšak' in 'Nemac'.
Sklep teh odgovorov je, na kratko, da ker je posameznik na nek način "lastnik" svojega imena oziroma narečje "lastnik" krajev v svojem okolju, je prav spoštovati posameznikov izgovor osebnega imena oziroma narečni izgovor krajevnega imena neglede na jezikovno zvrst, torej tudi v knjižnem jeziku. V tej luči se torej dekliški priimek vaše žene "pravilno" rabi tako, kot ga rabi ona, in to neglede na jezikovno zvrst, ki jo v dani situaciji rabimo. Tako razmišljanje po vsej verjetnosti tiči tudi za oblikami, navedenimi v Krajevnem leksikonu Slovenije.

8Do tu izgleda, da imate prav vi in da vaš župnik postopa narobe, ko vaš priimek sklanja drugače od vas. Zdaj pa bomo na stvar pogledali še z drugega zornega kota in sklenili, da se da "pravilnost" videti tudi v župnikovem sklanjanju.

9V knjižni slovenščini -- kot tudi npr. v gorenjskih narečjih -- nekatere besede, ki imajo v zadnjem zlogu nenaglašen samoglasnik, omenjeni samoglasnik v vseh neimenovalniških oblikah izgubijo. Primerov za to je precej, recimo 'šipek šipka', 'repek repka', 'butec butca' itd. Nadalje se v knjižni slovenščini -- ne pa tudi v gorenjskih narečjih -- neobstojni samoglasniki nahajajo tudi v glasovnem okolju, ki je enako vašemu priimku, npr. 'tujek tujka', 'pajek pajka', 'Martuljek Martuljka', 'Govejek Govejka (na Gorenjskem pa so te besede brez samoglasnika že v imenovalniku, torej 'tujk', 'pajk', 'martulk', 'govejk').

10Številni slovenski priimki z zapisanim 'e'-jem med zadnjimi soglasniki v knjižnem/zbornem jeziku -- kot tudi v gorenjskih narečjih -- ravnotako izgubijo zadnji samoglasnik v odvisnih sklonih, npr. 'Petek Petka' (ne 'Petek Peteka'), 'Svetek Svetka', 'Zobec Zobca', 'Terček Terčka', 'Pajek Pajka' in še precej več trozložnih priimkov, recimo 'Drnovšek Drnovška', 'Bloudek Bloudka', 'Zakrajšek Zakrajška', 'Podbevšek Podbevška' itd. Po tem vzorcu bi se v gorenjskih narečjih in tudi v knjižnem jeziku pregibal tudi vaš priimek, in če torej govorec ne ve, da gre v knjižnem jeziku pri krajevnem imenu 'Sojek' in morda tudi pri priimku 'Glojek' za nekakšno izjemo, kakor smo zapisali zgoraj, bo pač tudi ti imeni pregibal na ta način.

11Dejansko torej tudi vaš župnik ne govori narobe, saj se očitno poslužuje nekega precej razširjenega vzorca, ki je prisoten med drugim v gorenjskih narečjih in razen v primerih, kot je vaš, načeloma tudi v knjižni slovenščini. Je pa res, da njegov vzorec v vašem okolju očitno ni domač.

12Pri imenih se da, kot rečeno, zagovarjati pristop, da jih načeloma izgovarjamo tako, kot jih izgovarja lastnik imena. Na ta način izkažemo lastniku imena določeno spoštovanje oziroma mu priznamo "lastniško" pravico. Podobno se trudimo tudi tuja imena izgovarjati vsaj približno podobno njihovemu izvornemu izgovoru in francoski priimek 'Rousseau' izgovarjamo [ruso], avtomobilsko znamko 'Renault' [reno], 'Peugeot' [pežo] in tako naprej. Pa se tudi tukaj ustavi, saj so določene zahteve izgovora za nas preprosto neizgovorljive oz. pretežke za običajen izgovor. V takšnih primerih izgovor priredimo našemu sistemu. Tudi to je nekaj najobičajnejšega. Ime slavnega nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha, ki ga mi preprosto izgovarjamo [van gog] oz. [van gok], se v originalni nizozemščini glasi precej drugače, poenostavljeno zapisano [van hoh] (nizozemski izgovor lahko slišite sledeč tej povezavi oz. na Wikipediji). Pa sploh, zdajle smo govorili o izgovoru, torej o prilagajanju glasovne oblike, pri vašem primeru pa gre za prilagajanje pregibanjske oblike, torej v bistvu za to, da v sistem knjižnega jezika, ki za besede, primerljive vašemu priimku, pozna pregibanje z opustom samoglasnika, vnesemo drug vzorec, ki samoglasnika ne izpušča; in v tem kontekstu se analogija z vključevanjem tujih imen v slovenščino sploh popolnoma podre, kajti nizozemska rodilniška oblika tega imena seveda nima s slovensko rodilniško obliko opraviti prav nič, in verjetno nihče ne pomisli, da bi morali zaradi van Goghovega "lastništva" nad imenom v slovenščino za potrebe pregibanja njegovega imena vpeljati nizozemsko rodilniško obliko.

13Ko se srečata dva jezikovna sistema, bo pač vedno prišlo do prilagajanja. Ko gre za različne jezike, se nam zdi nekaj povsem običajnega, da vsega ne bomo mogli izgovoriti enako kot tujci in da tujci naših imen ne bodo izgovorili enako kot mi. Ko je govor o različnih narečjih pa smo manj pripravljeni sprejeti odstopanja od narečne norme, četudi gre tudi pri narečjih za različne jezikovne sisteme, le da so si malo bližji.

14Lep primer neupoštevanja lokalnega narečnega vzorca je sklanjanje kraja 'Beltinci'. V Prekmurju se ta kraj sklanja 'Beltinci Beltinec' (kar je zabeleženo tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije), medtem ko se drugod po Sloveniji običajno govori 'Beltinci Beltincev'. Če pogledate v korpus Nova Beseda, kjer so zbrana predvsem besedila iz lektoriranega knjižnojezikovnega časopisa Delo, je razmerje v prid oblike 'Beltincev' 196 : 12. Čeprav marsikdo ve, kako se to ime sklanja "pravilno" (torej tako, kot se sklanja tam, kjer je ime doma), večina še vedno uporablja obliko, ki sledi osrednjeslovenskemu jezikovnem sistemu oziroma knjižnojezikovnemu sistemu. V primeru krajevnega imena 'Beltinci' torej večina v knjižnojezikovni sistem ne vpeljuje novega pregibanjskega vzorca. Pravzaprav isto velja tudi za imeni 'Govejek' in 'Martuljek', saj se ti imeni v govorih teh krajev v imenovalniku izgovarjata 'Govejk' in 'Martulk', pa vendar še posebej zapisa 'Martulk' res ne srečamo (pri 'Govejku' se zasledi obe rabi). V bistvu je nenavadno, da medtem ko npr. pri krajih, kot sta 'Sojek' in 'Golek', Krajevni leksikon Slovenije lokalnim, štajerskim oblikam očitno priznava "lastniško" pravico in jih (kljub tujosti/manjšinskosti vzorca) prenaša tudi v knjižni jezik, pa pri krajih, kot sta 'Govejek' in 'Martuljek', postopa ravno nasprotno, namreč nič ne omenja, da bi se ti imeni v imenovalniku izgovarjali kot 'Govejk' in 'Martulk', kot se pač izgovarjata v svojih lokalnih govorih.

15Tako lahko tudi rečemo, da če sami pričakujete, da bo župnik vaš priimek izgovarjal, tako kot ga izgovarjate v vaših krajih, lahko tudi Martuljčani seveda pričakujejo, da boste vi v svojem govoru, neglede na zvrst jezika, ki jo v dani situaciji uporabljate, v imenovalniku ime njihovega kraja izgovarjali kot 'Martuljk', brez samoglasnika v zadnjem zlogu, in Beltinčani, da boste kot rodilniško obliko imena njihovega kraja rabili obliko 'Beltinec', ne 'Beltincev'. Enako bi lahko veljalo tudi za osebna imena, ki imajo zaradi fonoloških razlik med slovenskimi narečji včasih zelo samosvoje oblike sklanjanja. Če bi bila recimo Nuša Derenda doma iz krajev, ki poznajo akanje (morda celo je, tega ne vemo), bi bilo "pravilno" sklanjanje njenega imena drugačno od knjižnoslovenskega. "Pravilni" tožilnik tako ne bi bil 'Nušo Derendo', temveč 'Nuša Derenda'. Takšna pričakovanja pa se zdijo že skoraj nezamisljiva. Eden se pač mora prilagoditi: ali se prilagodi "lastnik" imena in se sprijazni z izgovorom/obliko, ki je drugačna od tiste, ki jo v svoji zvrsti jezika rabi sam, ali pa sogovorec prilagodi glasoslovni/pregibanjski sistem svoje zvrsti jezika, nemogoče pa je reči, kaj je v takšnih primerih bolj prav in kje so smiselne meje.

16Prilagajanja različnim sistemom je pač povsod dosti. Vendar se moramo zavedati tudi tega, da če rečemo, da se načeloma zdi smiselno, da naj ostali govorci svoj izgovor/rabo našega imena (ali pa imena našega kraja) prilagodijo načinu, na katerega ime izgovarjamo mi, se še vedno postavlja vprašanje, kako daleč gremo lahko v pričakovanju, da bojo ostali govorci pripravljeni in sposobni odstopati od svojega slovničnega sistema zato, ker naše ime izvira iz drugega sistema? Ali lahko tudi oseba s kitajskim imenom realno pričakuje, da bomo njihovo ime izgovarjali s pravimi tonemi? Kaj pa naš novi predsednik Türk? To je odvisno od različnosti sistemov oziroma elementov obeh sistemov, ki se srečujeta, od sposobnosti posameznega govorca, da proizvede posamezno prvino tujega sistema (nekateri slovenski govorci npr. glasu, ki ga ponazarja 'ü', preprosto ne znajo izgovoriti, kaj šele npr. kakšnega kitajskega tonemsko označenega samoglasnika), in kadar je posameznik element tujega sistema sposoben proizvesti, tudi od njegove sposobnosti, da iz sistema v sistem preklaplja v tekočem govoru, kar tudi nikakor ni preprosto. Jasne meje, do kod je pričakovanje prilagajanja sogovorca smiselno, od kod naprej pa ne, vsekakor ni. Gotovo pa se zdi, da je v prilagajanju glasovnih prvin višja kot v prilagajanju pregibanjskih prvin -- tujejezična imena se tipično trudimo izgovarjati podobno, kot jih izgovarjajo v izvornem jeziku, pregibamo jih pa tipično po običajnih slovenskih vzorcih.

17Če sklenemo, župnikov način sklanjanja je vsekakor eden možnih načinov sklanjanja tako zapisanega imena, je tudi način, ki bi bil v knjižnem jeziku, če sklepamo po večinskem vzorcu, pri takem glasovnem okolju pričakovan, in je morda (ne vemo pač, od kod je vaš župnik doma) tudi način, na katerega bi se to ime pregibalo po pravilih njegovega narečja; zato mu ne gre zameriti te "napake". Lahko celo rečemo, da to ni napaka, saj sledi njegovemu ponotranjenemu sistemu sklanjanja takšnih besed/imen. Po drugi strani pa smo rekli tudi, da seveda tudi vi do neke mere upravičeno pričakujete, da se bo župnik -- vsaj če vaš/štajerski način pregibanja pozna -- trudil upoštevati vašo "lastniško" pravico do določitve "pravilnega" izgovora priimka.

18(november 2007)