1Upamo, da niste predolgo čakali na odgovor, vendar smo se morali malo posvetovati, saj se je izkazalo, da vaš problem še malo ni tako preprost, da bi se dalo nanj odgovoriti z enim stavkom.

2V vašem primeru je načeloma seveda možno zamenjati samostalnik skladišče z osebnim zaimkom njega, saj se zaimek za srednji sklon ono — kot vsi zaimki — uporablja za nadomeščanje samostalnikov, sklanja pa se po vzorcu zaimka on. Vendar vsa stvar vseeno ni tako kristalno jasna. SPP pove, da so sklanjatve posameznih zaimkov obdelane v slovarju (ki pa še ni izšel). Pri sklanjanju naj bi obstajala razlika med osebnimi zaimki (jaz, ti, on, ona, ono ...), ki poznajo ločevanje po spolu, ter drugimi zaimki, ki jih sklanjamo po dveh vzorcih: kdo (zaimek za človeško) in kaj (zaimek za nečloveško).

3V Slovenski slovnici A. Breznika iz leta 1934 piše (poleg razpredelnice, iz katere razberemo, da se ono sklanja enako kot on), da se je (podobno kot pri zaimku on) v tožilniku za predlogi ohranila stara oblika ponje, zanje, nanje (moške oblike so ponj, zanj, nanj ...). N.pr.: Ali je mesar že prišel po jagnje? Ni še prišel ponje. ... Iz tega bi se dalo sklepati, da je zaimek ono nekoč imel lasten sklanjatveni vzorec, ki pa ga je kdove zakaj izgubil. (Ljubljanščina je deloma izgubila celotni srednji spol in ga nadomestila z moškim: odpri okn, ta mest je dolgočasen; ostale so množinske oblike — tri mesta (trije mesti??), treh mest (treh mestov??)).

4Četudi se zaimek srednjega spola v 3. osebi ednine ono sklanja enako kot zaimek moškega spola (seveda nimata enake imenovalniške oblike), to še ne pomeni, da sta si ta dva zaimka bližja tudi v drugih osebah in številih. V imenovalniku dvojine in množine se moška oblika razlikuje od ženske in srednje, ki sta si enaki (midva, mi proti midve, me). Drugače je spet pri recimo kazalnih zaimkih, tam je sklanjatveni vzorec za srednji spol le delno enak moškemu (ta hiša, te, tej (ti), to, pri tej (ti), s to; ta list, tega, temu, ta, pri tem, s tem; to mesto, tega, temu, to, pri tem, s tem).

5Resnični problemi pa nastanejo zaradi kategorij živosti in človeškosti, ki ju zaradi poenostavljanja pogosto ne upoštevamo. Slovenščina povrh vsega poleg slovničnega spola pozna še naravnega. Dekletce je podobno kot skladišče samostalnik srednjega spola (to je slovnični spol), vendar pa zaimka, ki nadomešča dekletce, ne moremo sklanjati enako kot zaimek moškega spola. Ne moremo namreč reči: zvečer sem šel v disko in tam srečal eno zares lušno dekletce, povablo me je k sebi domov, meni pa je bolj kot k njemu dišalo iti na en pir na štacjon, pa na burek, pa domov. (Pa ne zaradi čudne želje govorečega.) O katerem dekletcu govoriš, a o onem tam? pa se sliši prav v redu, čeprav je ta oblika tudi moška oz. srednja. Da ne bo pomote, zaimek v zadnjem primeru ni osebni, temveč kazalni: ono (oni, ona).

6To bi se lahko razložilo, če bi rekli, da se osebni zaimki ravnajo po naravnem spolu, vsi ostali zaimki pa po slovničnem. Vendar bi potem ne mogli reči: A knjigo pišeš? Kdaj jo boš pa izdal?, ki je povsem sprejemljiv stavek. Seveda bi vam lahko navedli še nekaj primerov, kjer se izkaže ravno nasprotno, da namreč osebnih zaimkov ne moremo kar tako uporabljati namesto neživih predmetov. Član Šussa, po rodu in jeziku Ljubljančan, se je spomnil stavka, ki mu ga je povedal prodajalec smučarskih vezi. Na pultu je imel dva para vezi, Marker in Tyrolia. Lastnosti obeh parov mu je razložil takole: Marker bo v tem primeru vrgu vn tkole, medtem ko ona ne. Kolega se je komaj obvladal, da ni na to pojasnilo žolčno odreagiral, tako nemogoče mu je zvenel osebni zaimek, ki naj bi nadomeščal smučarsko vez.

7Mnenja sem, da je zamenjevanje neživih predmetov ženskega in moškega (slovničnega) spola z ustreznimi osebnimi zaimki v večini primerov sprejemljivo. Imam pa pogosto probleme, podobne vašemu. Pogosto me moti uporaba navidezno moškega zaimka za predmete srednjega spola (Imeli smo veliko polje pšenice, za njim še veliko senožet je še kolikor toliko sprejemljivo, v mestnem središču lahko vidimo nekaj prav zanj značilnih ... pa mi je že zelo čudno). Vendar sem se sčasoma že navadil, da se ljudem to zdi sprejemljivo. To naj bi bilo v ljubljanščini nekaj povsem sprejemljivega, jaz prihajam s primorskega konca, kjer se tako očitno ne govori.

8Kaj pa vaš primer skladišča in njegovega vodenja? Kot je opisano zgoraj, se zaimki pogosto dajo brez škode uporabiti tudi za nežive stvari: Hišo, ki jo je zgradil prejšnji mesec, se je odločil porušiti. Njeno klet, v kateri smo preživeli kar lep del meseca, pa bo k sreči pustil. Tudi diploma mu ni delala težav, z njo je opravil skoraj mimogrede. Ne ve, kam je spravil majhen list papirja, nanj si je zapisal nekaj pomembnih telefonskih številk. Popolnoma zaupam svojemu biciklu, z njim bi lahko šel na konec sveta. Všeč mi je posedati na balkonu, senca njegove strehe se premika tako počasi, da se še jaz počutim kot šprinter.

9Kot sem že napisal, mi ni težko zamenjevati predmetov moškega in ženskega spola z zaimki, vendar se mi skoraj vedno zatakne pri stvareh srednjega spola, kar je tudi vaše skladišče. Prav možno je, da gre tukaj tudi za pokrajinske razlike. Članica Šussa, ki je po rodu pa je Korošica, meni, da je v vašem primeru osebni zaimek sprejemljiv in omogoča, da se izognemo ponavljanju iste besede. Dosti bolj bi pomislila ob zgledu smučarskih vezi, kjer se ji zdi ustreznejši kazalni zaimek. Kolegi Šussovci so me opozorili, da se mnogi na splošno izogibajo zamenjevanju neživih predmetov z osebnimi zaimki in namesto njih raje uporabljajo kazalne in obliko le-ta, ki pa je v splošni nemilosti Šussa. Očitno tako rabljeni osebni zaimki marsikoga motijo, zato se skušajo njihovi uporabi na različne načine ogniti.

10Še nekaj (ključnih) ugotovitev, ki jih presenetljivo ne najdemo v pregledanih jezikovnih priročnikih: nekako se zdi, da je stopnja čudnosti(nesprejemljivosti) tem večja, čim bolj je tista oblika, ki nadomešča neživi predmet, blizu osnovni obliki (običajno imenovalniški) oz. bolj rabljeni ali vsaj bolj prepoznavni obliki. Poskusimo pojasniti povedano:

1. Težje je z osebnim zaimkom zamenjati predmet v imenovalniku (torej z on in ona) kot v kakem drugem sklonu.
2. Lažje je neživi predmet zamenjati z naslonsko obliko zaimka (ga, jo ...) kot s poudarjeno obliko (njega, njo ...).
3. Z zaimkom težko nadomestimo kaj nekonkretnega (nedoločnega), saj so namreč zaimki vsi po vrsti določni (nadomeščajo nekaj točno določenega, ne pa kar nekaj). To velja tako za žive kot nežive stvari (tudi tu lahko opazimo, kako so naslonske oblike veliko bolj sprejemljive): dr žavljan ima pravico ..., ki jo (!) lahko izoristi, če se mu (!) to zdi potrebno, on (???) pa se po drugi strani obveže ...

11Četudi se vam vaš primer zdi nenavaden, bi težko rekli, da je on (???) napačen. Kako boste ravnali v takem primeru, pa je stvar vaše odločitve. Če vas uporaba zaimka moti, lahko namesto zaimka še vedno uporabite kar besedo (kot ste napisali v prvi različici), le-ta itd. Če pa vas moti le toliko, kolikor niste prepričani, ali je taka raba dovoljena ali ne, pa ga (tu pa je zaimek nedvomno v redu) lahko tudi pustite.