1Kot verjetno veste, nimajo vsa slovenska narečja enakega nabora samoglasnikov, in ena teh razlik je relevantna tudi za vaše vprašanje. Za razliko od Gorenjskih narečij (in tudi ljubljanskega govora itd.), Primorska (in tudi štajerska, belokranjska itd.) narečja ne ločijo med širokim in ozkim 'o' in širokim in ozkim 'e'. S tem podatkom je odgovor kot na dlani. Vaš prijatelj s Primorske pozna le en 'e', vi pa, kot Gorenjka, predvidoma oba. Torej niti ni nenavadno, da se ne strinjata glede konkretnega 'e'-ja v imenu 'Rebeka', očitno vi tam uporabljate ravno tistega, ki ga vaš kolega ne pozna (načeloma naj bi veljalo, da je primorski 'e' nekje vmes med ozkim in širokim, a se prav lahko zgodi, da se komu zdijo naši 'e'-ji (tudi sam sem s Primorske) bolj ozki ali bolj široki; Ljubljančanom se 'e'-ji v govoru Koprčanov tipično zdijo precej bliže ljubljanskim širokim 'e'-jem kot ozkim 'e'-jem).

2Ker je vaš prijatelj s Primorske, zelo verjetno oba 'e'-ja v imenu 'Rebeka' izgovarja enako, saj pozna njegov govor samo en 'e'. Enako velja zame in lahko vam zagotovim, da si v skladu s tem pač niti ne predstavljam, kako bi lahko ime izgovoril z dvema različnima 'e'-jema; in če bo nekdo drug ime Rebeka izgovoril z recimo gorenjskim ozkim 'e'-jem, sam tega vsaj v spontani rabi jezika preprosto ne bom opazil, ampak bom slišano podzavestno pač prilagodil svojemu ponotranjenemu sistemu, torej sistemu z enim samim 'e'-jem.

3Istočasno pa drži, da se v gorenjskih narečjih (in naprimer tudi v ljubljanskem govoru) oba 'e'-ja v imenu 'Rebeka' izgovarjata različno, in da je drugi 'e' vsekakor ozki 'e'. (Istočasno je tudi prvi 'e' vsekakor širši od drugega, vendar je to pogojeno tudi z naglasom, ki v besedi 'Rebeka' pade na drugi 'e' -- razlika med ozkim in širokim 'e'-jem (in 'o'-jem) je namreč tudi v gorenjskih narečjih vsaj v najjasnejši obliki bolj ali manj omejena na naglašene 'e'-je, medtem ko je v nenaglašenih okoljih nevtralizirana).

4Odgovor je torej preprost: ker s prijateljem govorita dve različni narečji, izgovarjata 'e' v 'Rebeka' na dva načina, nemogoče pa je odločiti, kateri je pravilnejši, saj sta očitno pravilna oba, en v gorenjskem govoru in drugi v primorskem govoru. No, glede pravilnosti izgovorjave imen si lahko preberete kar nekaj odgovorov v našem arhivu, recimo sledeč spodnji povezavi (na primeru izgovorjave 'e'-ja v imenu 'Aleš'); glede na to, da se isto ime po različnih narečjih pač izgovarja različno in je njegova "pravilna" izgovorjava torej po različnih krajih različna, tam smo zapisali, da je po svoje edini, ki lahko odloči, kako se pravilno izgovarja določeno ime, sam lastnik imena. Torej je vprašanje izgovora vsakega imena vezano na lastnika tega imena, na to, kako ga izgovarja on sam, kar je pač pogojeno s tem, od kod je doma. Če je dotična Rebeka s Primorske, potem bi lahko rekli, da je verjetno bližje "pravilni" izgovorjavi vaš prijatelj, če je z Gorenjske, pa vi.

5Vendar bo uporabnost takega načela hočeš nočeš vedno omejena; nenazadnje moramo kdaj izgovoriti ime koga, za kogar niti ne vemo, od kod je doma, in gotovo se najde tudi kdo, ki naprimer po selitvi svoje ime začne izgovarjati drugače, kot ga je v domačem kraju, in bomo z izgovorom po pravilih njegovega domačega okolja torej brcnili v temo. In seveda, če naprimer kak Koprčan ne zna izgovoriti ozkega 'e'-ja, se takega načela v primeru ozkega 'e'-ja preprosto ne more poslužiti, in enako se tega načela ne bo mogel poslužiti kak Ljubljančan, ki ne zna izgovoriti 'g'-ja v imenu 'Gorica' tako, kot ga izgovorijo Goričani. Pa sploh, če Primorci (in Štajerci itd.) ne ločijo med dvema 'e'-jema, je to pač njihova narečna posebnost in del njihovega 'naglasa'. Zakaj bi se ga sramovali ali ga poskušali iztrebiti?

6(No, tole na koncu je res neenostavna zadeva, ki je neločljivo povezana z dejstvom, da v rabi posameznih govornih različic veliko vlogo igra tako prestiž posameznega govora kot tudi njegova razširjenost, in vedno bojo obstajali govorci, ki se bojo prestižni/bolj razširjeni različici skušali čim bolj prilagoditi, in istočasno bojo vedno obstajali tudi govorci, ki bojo svojo izvorno različico (neglede na kraj bivanja) ohranjali dlje. To se večinoma dogaja podzavestno, s stališča odnosa med posameznikom in družbo pa sta povsem razumljivi seveda obe 'strategiji', tako strategija prilagajanja večini kot strategija ohranjanja svojih posebnosti in značilnosti. Enim je (na določenem področju, jezikovnem, kulturnem ...) povsem nezavedno bližja prva, drugim druga. Vsekakor pa bi morala veljati tolerantnost: kot rečeno, če Primorci in Štajerci ne ločijo med dvema 'e'-jema, je to pač njihova narečna posebnost in del njihovega 'naglasa', in nikakor ni prav, da bi se ga morali sramovati ali se ga morali poskušati znebiti. Ampak ravno tako ne bi smeli obtoževati govorca, ki se -- naprimer ob selitvi -- (morda čisto podzavestno) poskuša svojega izvornega 'naglasa' znebiti. Lahko ga poskušamo vzpodbujati, da svojo posebnost ohranja, vendar se moramo zavedati tudi sil, ki v še tako tolerantni družbi nanj vplivajo v nasprotno smer. Pravtako kot se obe omenjeni 'strategiji' dogajata na nivoju dialektov, se da isto opazovati na primeru priseljencev v tujo deželo, eni bojo skušali svoj tuji jezik narediti čim manj izstopajoč oziroma čim bolj podoben lokalni večini, drugi bojo pa svoj tuji 'naglas' skoraj negovali.)

7(april 2006)