1Tudi meni se z besedo nekogaršnji ni zdelo prav nič narobe, dokler me nanjo ni opozorila malo starejša lektorica, ki jo neusmiljeno preganja iz knjižne slovenščine. Še bolj začudilo me je dejstvo, da sodeč po SSKJ take besede sploh ni. In razlogi za njen (ne)obstoj?

2PRO: V jeziku obstaja beseda nikogaršnji, ki je izpeljana iz zveze od nikogar. Ker v našem pojmovnem svetu obstaja tudi pomensko nasproten koncept, ki ga ponazarja zveza od nekoga, ta pa v določenih kontekstih deluje že kar preveč okorno, je jezik izsilil analogno rešitev, tj. besedo nekogaršnji.

3CONTRA: Beseda nikogaršnji je izpeljana iz rodilniške oblike nikalnega samostalniškega zaimka nihče. Ta se v rodilniku končuje na -r (nikogar), rodilnik nedoločnega samostalniškega zaimka nekdo pa tega r-ja nima (nekoga). Izpeljava besede nekoga-r-šnji je torej neregularna (da ne rečem nepravilna). V govorjenem jeziku sta si nikogašnji in nekogaršnji verjetno nevarno blizu, razlikujeta se namreč zgolj v enem samoglasniku. Glasova i in e (še posebej nepoudarjena, kot sta v teh primerih) sta si namreč po svoji kvaliteti precej podobna. Zato morda ti besedi tvorita prepodoben si par in s tem premajhno razlikovalno nasprotje.

4Ko smo o nekogaršnji razpravljali na strokovnem svetu Šussa, smo ugotovili, da besedo načelno podpiramo vsi, saj je v pomenskem polju slovenščine tam zares luknja. To, da beseda ni tvorjena najbolj napovedljivo, ni nič hudega in nas verjetno moti (če seveda nas) bolj zato, ker je nismo vajeni. Pravilno tvorjena beseda nekogašnji je bila všeč le redkim, tako da kaj drugega tu nimamo dodati.