1V SSKJ take besede ni.

2Janko iz Dola pri Ljubljani (rojen 1914) se spominja, da so pri njih starejši uporabljali puštajna kot neko blago kletvico (npr. O ti puštajna). Drugje te besede ni zasledil. Jože (1935) pa pravi, da je zadevo slišal kot vzklik v Ljubljani, rabljeno v smislu prekleto oziroma kaj podobnega (ugibanje) pri neki verni tetki — prekleto je jasno prepovedano reči.

3Poštajna je dvopomensko geslo v Pleteršnikovem (Wolfovem) Slovensko-nemškem slovarju (1894/95):

1. die Bastei (v Velikem nemško-slovenskem slovarju prevedeno branik)
2. das Apostem (v običajnih slovarjih tega gesla ni, npr. Veliki nemško-slovenski, mali Wahrig).

4Po Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika (1936) je poštajna škarpa; vrh obzidja; — psovka: šent, neroda; šent je tu ‘milejši izraz za hudič, vrag’, prav tako šment, šmenc. Šent (enako šmenc) je naveden tudi v SSKJ, in sicer z rabama: 1. evfemistično hudič in 2. vzklična kletvica.

5Prav možno je, da je Tomažev prapra...pranekaj kar naprej preklinjal oziroma rabil tole poštajno in dobil vzdevek po svojem najpogostejšem/značilnem izustku. Ali pa je bil pač prbit vražiček/hudič/zlomek.

6Puštajna/poštajna gotovo izvira iz nemščine, iz česa in kako je dobila ta (slovenski) pomen, je pa že druga štorija.