1Odgovor na vaše vprašanje je nastal ob medsebojnem posvetovanju in posvetovanju s prof. Janezom Orešnikom. Za pojav črke j sta pomembna dva dejavnika, ki se obenem dopolnjujeta:

21. -elj je v SS naveden kot besedotvorni morfem za označevanje vršilca (gostitelj, ravnatelj) ali tistega, ki je s čim v zvezi (reditelj), in je torej tipična slovenska končnica. Po drugi strani pa je v slovenščini kar nekaj netvorjenih dvozložnih besed na -elj z naglasom na prvem zlogu, ki so knjižne in nekatere v pogovornem jeziku celo redke. Obnašajo se enako kot štrudelj. Naj naštejem nekatere: čevelj, datelj, kapelj, krhelj, krpelj, mreželj, pecelj, pregelj, tempelj, zubelj — še mnogo narečnih in pogovornih besed tega tipa. Torej, ker končnico -elj čutimo kot tipično slovensko, -el pa pogosto kot pogovorno izposojenko iz nemščine (špahtel, cingel, šmirgel ...), se tudi besede, ki v izvornem jeziku nimajo črke j in pri katerih je v slovenščini ne izgovarjamo, pogosto pišejo z njo. Po drugi strani pa pisanje brez črke j prinese oznako pogovornosti.

32. razlog, da j v takih besedah (tako slovenskih kot izposojenkah, kot je štrudelj) sploh obstaja, pa verjetno tiči v tem, da preprečuje šibljenje glasu /l/ pred njo, saj se besede, ki se končujejo na -al, -el, -il (glagoli v preteklem deležniku edn. m. sp. in nekatere netvorjene besede, kot so drhal, plevel ...), običajno izgovarjajo na /au/, /~u/, /iu/.