1Po SSKJ sta pravilna zapisa usklajevanje(glagolnik od usklajevati) ter uskladitev (glagolnik od uskladiti).

2Vendar površen pogled v slovar problema zapisovanja glagolskih predpon v- in u- še ne reši; tudi slovenske jezikoslovne monografije ga ne rešijo dokončno ter enoznačno. Na sorodno vprašanje (ali je prav vhleviti ali uhleviti) smo že odgovarjali.

3Do napačnega zapisa oziroma do zapisa, ki ga SSKJ ne potrjuje, prihaja predvsem zato, ker besedo izgovarjamo enako, ne glede na to, ali jo zapišemo z v- ali z u-. Bolj problematične so dvojice besed, pri katerih je zapis pomensko razlikovalen. Primer za to sta besedi uliti in vliti: prva se uporablja zelo splošno, med drugim za označevanje dejanja, ko spravimo kaj tekočega v kaj, druga pa ima pomen zelo zožen, in sicer (po SSKJ) delati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu. Ker pa se obe izgovarjata enako, ju govorci tudi v zapisu pogosto ne ločijo (več).

4Če bi izvedli obširno raziskavo, v katero bi vključili rojene govorce slovenščine, ki bi morali zapisovati besede iz te skupine, bi verjetno prišli do precej drugačne slike, kot jo kaže SSKJ. Predvidevam, da marsikdo ne ve, da (po SSKJ) človek obstane kot vkopan, da se ladja usidra, da ček unovčimo; da sploh ne pišem o tem, kako se vedno več Slovencev vsede in ustane ipd. Seveda se pri taki poplavi napačnih rab človeku vsiljuje vprašanje, kako dolgo sploh lahko govorimo o napaki, kdaj stvari omilimo z odstopom od norme in kdaj govorimo o vdoru (bolje rečeno vstopu) neke prej neknjižne prvine v knjižni jezik.

5Žal torej naši jezikovni priročniki niso tako ažurni, kot bi si človek želel, čeprav je to do določene mere povsem razumljivo. Jezik se namreč neprestano spreminja, njegovo spreminjajočo se podobo pa je nemogoče ves čas zamrzovati. Ker pač naše slovaropisje precej zaostaja za svetovnimi trendi, je treba včasih priročnike uporabljati z nekaj distance in kritičnosti, čeprav nikakor ne brez potrebnega jezikovnega znanja.