1Na vaše vprašanje ne znamo odgovoriti. Ni nam jasno, kaj natančno imate v mislih z 'najtežje izgovorljiva' (najtežje za koga oziroma po kakšnem kriteriju), niti nam ni jasno, kako bi takšno besedo poiskali. Vseeno vam bom poskusili navreči nekaj iztočnic.

2Dokaj težko izgovorljive so naprimer besede z dosti šumniki, še posebej če se ti izmenjujejo s sičniki. Prav dosti takšnih besed sicer ni, saj so s časom te težavne kombinacije povročile jezikovno spremembo, tako da sedaj besede, ki so bile pred časom težko izgovorljive izgovarjamo na lažje izgovorljive načine.

3Nadalje so težko izgovorljive besede, ki imajo dolge soglasniške sklope. Te so še posebej težke za govorce jezikov, kjer soglasniških sklopov ni, najbolj znan tak jezik je gotovo japonščina. Za Japonce so tako popolnoma neizgovorljive besede tipa 'smrt' (naša izgovorjava [smәrt], kjer je 'ә' polglasnik), 'čmrlj' ([čmәrl]), 'brst' ([bәrst]) in tako naprej. No, to bi bile zares najtežje besede, seveda pa so neizgovorljive prav vse besede z sklopom dveh soglasnikov, recimo že 'stol' ([stou]), 'svinja' ([svinja]), 'gost' ([gost]), itd. Neizgovorljive pa so tudi vse besede, ki se končajo na soglasnik, recimo 'pot', 'nos', 'vrat' itd. Res je sicer, da te zadnje postanejo za Japonce izgovorljive že ob minimalni modifikaciji, če recimo na koncu besede dodajo kak samoglasnik (verjetno bi ta avtomatsko dodani samoglasniik bil nekaj podobnega našemu 'u'), vendar so v obliki, kakršno poznamo mi, njim še vedno neizgovorljive.

4Za koga drugega je morda neizgovorljiva kakšna bolj specifična kombinacija glasov, ki je domači jezik ne pozna. Italijani recimo nimajo našega glasu 'h', zato so njim neizgovorljive besed tipa 'hiša', 'hočem', 'puhlica', 'pohod' itd. Neizgovorljive so seveda z našim izgovorom, prav lahko pa jih izgovorijo, če (avtomatsko) izpustijo glas 'h'.

5Za slovenske govorce bi načeloma moralo veljati, da smo sposobni izgovoriti katerokoli besedo slovenskega jezika. Seveda se najdejo besede, ki so bolj nemogoče od drugih zaradi svoje dolžine, recimo najdaljša beseda v Slovarju slovenskega knjižnega jezika 'vsezaverodomcesarjevstvo' (v bistvu bi tu lahko govorili o več besedah, ki so le zapisane skupaj, saj ima ta "beseda" 4 naglase, kar je zelo neznačilno za prave besede, ki imajo tipično le enega), ali pa kaj na temo 'poitalijančevanje', 'brezkonfesionalnost' itd.

6Nadalje je beseda je lahko težko izgovorljiva, ker ne sledi slovenskim fonološkim pravilom, ali pa preprosto zato, ker je tujega izvora. Vendar smo tuje besede, ki niso sledile našim glasovnim pravilom, že davno ponašili, in jih s tem naredili enostavne. No, recimo, da se še vedno najde kakšna beseda, ki deluje tuje, a se zaradi ustaljenosti ne spreminja. Tu sicer že prehajamo v območja osebnih preferenc, saj verjetno za vsakega od nas velja, da nam je kakšna beseda bolj nemogoča od drugih. Ravnokar sem med pregledovanjem slovarja naletel na ti dve besedi, ki mi delujeta precej komplicirani: 'poliakrilnitrilen' in 'disproporcioniranost'. Spomnim pa se tudi, da sem imel precej težav pri učenju besede 'hiperbilirubinimija'.

7Kot rečeno je takšnih besed seveda veliko in prav gotovo ima vsak posameznik svojo najtežjo besedo. Za takšne besede sicer tipično velja, da se jih počasi navadimo in nam potem ne delajo več težav, vendar to isto velja za Japonca (oz. kateregakoli tujca), ki se uči slovenščine, z dovolj vaje bo tudi on sposoben izgovoriti katerokoli slovensko besedo.

8(julij 2006)