1Obe navedeni krajevni imeni sodita v skupino samostalnikov moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in ki osnovo v neimenovalniških sklonih načeloma daljšajo z -j-. V SPP 90 (§ 781) preberemo, da z -j- daljšajo osnovo, in sicer tako v pisavi kot v govoru, samostalniki, katerih osnova se končuje na -r, -i, -u, -o in -a (pri slednjih le, če sta naglašena) ter na -e (če se osnova ne podaljšuje s -t-: Franceta, Rodeta ipd., in če -e ni končnica).

2Vaša primera pa sta vseeno malo problematična. V imenu Karlsruhe je končni e v bistvu polglasnik, vendar ne moremo reči, da zaradi tega končnega e ne izgovarjamo. Besedo bomo zato sklanjali preprosto s podaljševanjem osnove z -j (Karlsruhe, Karlsruheja itd.), e pa bomo izgovarjali bolj ali manj polglasniško. No, če smo pošteni, moramo priznati, da se v govoru ne držimo ravno izvornega izgovora in da Karlsruhe ponavadi že v imenovalniku izgovarjamo tako, kot ga pišemo — torej z e na koncu.

3Bangalore sodi (seveda pod pogojem, da končnega e ne izgovarjamo; da gre torej za t. i. nemi e, kot je v imenu Hardiware, in ne za pravi govorjeni e, kot ga ima npr. ime Lahore) v posebno skupino imen, ki jih SP obravnava na koncu že omenjenega § 781: ‘Nekateri samostalniki glede daljšanja osnove z j še omahujejo (...). Tudi nekateri samostalniki na r + nemi e glede daljšanja osnove omahujejo: Tesniere, Tesnierja/Tesniera; Shakespeare, Shakespearja/Shakespeara.’

4V skladu z zgoraj napisanim lahko torej Bangalore sklanjamo bodisi Bangalorja, Bangalorju ... bodisi Bangalora, Bangaloru. V vsakem primeru pa nemi e v neimenovalniških sklonih tudi v pisavi izpade.