1Samostalniki, ki so po obliki enaki imenu Matija, se pravi, da se v imenovalniku končujejo na -a, spadajo v drugo moško sklanjatev (Mitja, Vanja ...). Sklanjanje imena Matija gre torej: Matija, Matije, Matiji, Matijo, (pri) Matiji, (z) Matijo. Za tovrstne samostalnike SS in SPP navajata, da se lahko sklanjajo tudi po 1. moški sklanjatvi, kar da Matija, Matija, Matiju, Matija, (pri) Matiju, (z) Matijem. Nobeden od priročnikov te izjave ne ovrednoti, po čemer lahko sklepamo, da sta - vsaj v knjižnem jeziku - rabi enega ali drugega sklanjatvenega vzorca enokovredni, in to v vseh pogojih (ki pač zahtevajo rabo knjižnega jezika). Za katero od možnosti se govorec odloči, naj bi bila torej stvar proste izbire.

2V dejanski rabi so verjetno med vzorcema vsaj pogostostne razlike. Povsem možno je tudi, da se vzorca mešata - da se npr. v 6. sklonu več rabi oblika iz enega vzorca (npr. (z) Mitjem), v 3. pa iz drugega (npr. Mitji). Znanec mi je zatrdil, da on za 6. sklon imena Mitja uporablja obliko (z) Mitjem, kadar ime uporablja samo, brez priimka. Če doda še priimek, pravi, pa bo prej rekel (z) Mitjo Potokarjem kot (z) Mitjem Potokarjem. Zase si sicer tega ne bi upal trditi, je pa možno, da kakšen tak družljivostni vidik ali drugačno mikrojezikovno okolje vpliva na izbiro sklanjatvenega vzorca. Take razlike v rabi so zelo verjetno še precej nerazširjene oziroma neposplošene na siršo populacijo govorcev; marsikatera je gotovo tudi povsem individualna značilnost. Če ne bi bilo tako, bi bile različne rabe gotovo že tudi kje evidentirane (čeprav raziskave tega tipa na velikih korpusih (govorjene) slovenščine še niso bile opravljene).

3Omeniti velja tudi vzorec, ki ga knjižna jezikovna norma še vedno zavrača oziroma označuje kot pogovornega, tj. podaljševanje osnove takih imen s -t-(npr. Luka, Lukata, Lukatu, Lukata, (pri) Lukatu, (z) Lukatom). Ta vzorec je pri nekaterih imenih izjemno razširjen (npr. Luka, Jaka, Žiga), če le ne gre za res formalen položaj - obliko Jakatu najdemo npr. v enem od intervjujev v včerajšnji Mladini (10. 7. 2000). Je pa res, da ni tako pomemben za ime Matija (čeprav sem tudi na obliko (z) Matijatom že naletel) - verjetno je razlog v tem, da gre za trizložno ime (še npr. Aljoša), medtem ko so vsa prej našteta dvozložna. Manj običajno se zdi tako sklanjanje tudi pri podrazredu dvozložnih imen na -a, tj. pri imenih, ki osnovo končujejo z -j- (Mitja, Vanja (kot moško ime) - npr. oblika (z) Mitjatom se mi zdi po eni strani manj pogosta kot (z) Mitjem oz. (z) Mitjo, po drugi strani tudi precej manj pogosta kot (z) Jakatom, zasledil pa sem jo vsekakor že večkrat).