1Besed, ki ju ponujate v izbor pravilnosti, nismo našli ne v Verbinčevem Slovarju tujk ne v SSKJ. V Verbincu obstajata le lektira(iz novejše latinske besede lectura), ki nam pomeni branje oziroma dojemanje vsebine besedila, ter leksika (iz grške lexis — beseda); obe besedi sta tudi v SSKJ. Predpona dis- ravno tako izhaja iz grščine in prinaša zanikanje. Uporablja se tudi v latinskih besedah, tako da jo lahko pripnemo obema besedama. Tako dobimo dve besedi: disleksičen, kar bi pomenilo nekaj v smislu nerazumevanja besed oziroma nekoga, ki ima disleksijo, in dislektičen, kar pa bi lahko pomenilo npr. nepismen ali nekaj negativnega v zvezi z branjem, recimo nekoga, ki ne zna ali ne more brati.

2Vi zelo verjetno iščete besedo, ki bi pomenila človeka z disleksijo(dislektije kot bolezni ali kakšne drugačne motnje oz. pojava nasploh namreč nismo našli nikjer). Disleksija je motnja, za katero so značilne težave pri branju in črkovanju oz. nesposobnost interpretacije prostorskih razmerij. Disleksija je prisotna predvsem pri otrocih, kaže se kot pomankanje zmožnosti učenja oz. počasnost pri učenju. Osebo, ki ima disleksijo, bi bilo smiselno klicati disleksična oseba (vendar v slovenskih virih tega nismo nikjer zasledili). Zmeda z dvema možnostima za poimenovanje osebe z disleksijo ima najverjetneje vzroke v angleščini, kjer se za ta pomen uporabljajo kar trije izrazi (motnja se imenuje dyslexia): dislectic, dyslectic in dyslexic (zadnja in prva možnost sta najverjetneje ameriški, srednja pa bi lahko bila britanska (tako sklepamo zaradi virov, kjer smo nanje naleteli).