1Odgovor ima dva dela. V prvem imam namen napisati nekaj o pravilnosti kot jezikoslovnem pojmu, v drugem pa poskušati odgovoriti na vaše konkretno vprašanje (odgovor bo seveda kratek in dejansko kake posebne delitve niti ne potrebuje).

2Ko govorimo o pravilnosti v jeziku, moramo prej natančno vedeti, o katerem jeziku govorimo. Tukaj seveda ne mislim na to, da je za vas nepravilni stavek po logiki neskončnosti vesolja skoraj gotovo pravilen v kakem jeziku nekje v vesolju, če že ne v kakšnem človeškem jeziku, govorjenem na Zemlji (logika, prevzeta po knjigi Štoparski vodnik po vesolju). Velika raznolikost jezikov je vidna tudi znotraj jezika samega, saj slovenščina ni ena sama, temveč jih na nek način poznamo toliko, kolikor je govorcev slovenščine, pa še ti ne govorijo venomer istega jezika. O pravilnosti se običajno govori le v povezavi s knjižnim jezikom, torej jezikom, ki je standardiziran in normiran in ga zato določajo predpisovalni priročniki tipa pravopis. Ko je govor o govorjenem, živem jeziku, torej slovenščini, kakršno imamo v glavah vsi rojeni govorci, kakršno uporabljamo v vsakodnevni komunikaciji, se običajno govori o sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti, kot se o njej načeloma lahko izreče vsak rojeni govorec slovenščine. Ker jezik prav vsakega, še tako nešolanega govorca uravnava slovnični sistem, so po njegovem sistemu tvorjeni stavki slovnični oziroma sprejemljivi, stavki, tvorjeni proti njegovemu sistemu, pa so neslovnični oziroma nesprejemljivi. Deloma se seveda tovrstne sodbe med posameznimi govorci razlikujejo.

3Pojem "pravilnosti" se v jezikoslovju uporablja le v kontekstu predpisanih jezikovnih zvrsti. Za ugotavljanje "pravilnosti" potrebujemo neko predpisano normo, s katero potencialno nepravilne zgradbe primerjamo. Vsak ima namreč svoj jezik, ki ga sproti uporablja in se o "pravilnosti" izrečenih besed niti ne sprašuje. Za pogovore o "pravilnosti" potrebujemo nekaj, na kar se lahko sklicujemo. Že beseda sama predpostavlja obstoj pravil, torej nečesa, kar je predpisano in ne sovpada nujno s tistim, kar mi zares počenjamo (tako kot obstajajo pravila lepega obnašanja, ki pa jim nehamo slediti, čim ni nikogar v bližini).

4Slovenščina (torej množica slovenščin) ima svojo predpisano verzijo - t. i. knjižno (ali normativno, standardno) slovenščino, ki je po eni strani povsem umetna tvorba, a je po drugi strani še vedno nastajala iz govorjene slovenščine (iz več različnih slovenščin ob različnih časih ...). Pravilnost lahko ugotavljamo le sledeč pravilom standardiziranega jezika. Kot rečeno zgoraj, jezikoslovci zato za ugotavljanje "pravilnosti" posameznih zgradb v "naravnih", "neumetnih" jezikih (lahko tudi ponotranjenih jezikih) uporabljajo izraz 'sprejemljivost'.

5Čeprav je jezikovna standardizacija deloma spontan družbenojezikovni proces, je najočitnejša težava spremljevalnega jezikovnega predpisovanja ta, da iz takega početja hočeš nočeš vselej vejejo osebne preference predpisovalca. Iz tega sledi, da je zgradba, ki je 'sprejemljiva' v sistemu enega in 'nesprejemljiva' v sistemu drugega govorca, institucionalizirana kot npr. 'nepravilna', ne glede na to, da za sistemom, v katerem je 'sprejemljiva', stoji ureditev, ki ni nič manj 'logična' od ureditve, v kateri je zgradba 'nesprejemljiva'. Le različni sta si. Predvsem pri besedju pa gre včasih sploh za popolno poljubnost izbire, nekaterim je na primer bolj všeč predložna različica 'prek', drugim 'preko'.

6Ena od težav predpisanih jezikov je, da njihovo pravilnost določajo priročniki (ali ustanove), ki že po logiki stvari ne morejo opisati jezika do vseh možnih podrobnosti, saj bi bili sicer uporabniku popolnoma neprijazni in neuporabni, skratka "nepriročniški". Jezik nam ponuja neskončno izvirnih izraznih možnosti, ki jih preprosto ne moremo popisati. Kolikorkoli obsežen popis že pripravimo, nam neskončnih možnosti jezika zelo verjetno ne bo uspelo zajeti v celoti. Bolj verjetno stanje stvari je, da lahko z najrazličnejšimi predpisovalno-opisovalnimi priročniki opišemo kvečjemu zelo majhen odstotek dejanske rabe jezika. Rešitev za težave, ki jih srečamo v vsakodnevni rabi, zato zelo pogosto ne moremo najti v pravopisu. V takih primerih se moramo zanesti na lasten jezikovni čut.

7Po vašem vprašanju sodeč bi vi verjetno radi govorili o pravilnosti glede na knjižno normo, a glede na vaše argumente se zdi, da vam normo predstavlja vaša lastna notranja slovenščina. Kot rečeno, druge poti pogosto ni. S tem seveda ni nič narobe. Nasprotno, če vi tako govorite, potem je to za vas vsekakor pravilno oz. sprejemljivo, a ravno tako lahko govorijo pravilno oz. sprejemljivo tudi vsi ostali. In ker, kot pravite, se ta zveza pojavlja vse pogosteje v medijih, se zdi, da jo vsaj nekdo (poleg nas) uporablja drugače od vas. Tistemu se zdi takšna raba pravilna oz. sprejemljiva ali pa ustrezna, in ker jo očitno razumete tudi vi (sodeč po tem, da veste, kakšna je "pravilna" verzija zgradbe), ne moremo trditi, da je z njo kaj korenito narobe. Mogoče je nova, mogoče omejena na določeno okolje (tako fizično kot socialno), vsekakor pa se nam je zdela zadovoljiva za pomen, ki smo ga hoteli izraziti.

8Ker sprašujete po pravilnosti, sem se odločil pogledati še v tistih par normativnih priročnikov, ki jih slovenščina premore. Spodaj je delno citirano geslo 'nazaj' iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

9nazaj prisl. (a)
1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; ... * šport. premet nazaj // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; ...
2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; ... // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti ...

10Kot vidite, je v SSKJ zapisana tudi raba, ki ji vi očitate nepravilnost. SSKJ jo sicer označuje kot pogovorno, a jo še vedno zapiše, torej takšna raba še vedno obstaja in je očitno tudi dovolj razširjena, da je prišla v SSKJ. Če se torej zavzemate za strogo držanje pravil knjižne slovenščine, potem vam kaj drugega kot "Imate prav, raba, ki jo omenjate, je zares neknjižna, pravilno bi bilo ..." ne moremo reči. Vendar se ŠUSS zavzema za pluralnost mnenj. Eno naših poslanstev je tudi širjenje zavesti o obstoju več slovenščin, krepitev jezikovne samozavesti govorcev slovenščine, širjenje spoštovanja vsakovrstnih manjšinskih slovenščin, vključno z narečnimi, pogovornimi, drugimi slogovnimi različicami ... (in vsem, kar spada v ta okvir).

11V Slovenskem pravopisu (2001) je 'nazaj' opisan kot 'smerni prostorski prislov'. Časovni pomen besedi 'nazaj' torej tu res ni pripisan, ampak ne moremo vedeti, ali je tako namenoma. Jasno bi namreč bilo le, če bi bila taka raba izrecno odsvetovana, kar je postopek, ki se ga Pravopis sicer često poslužuje. Tudi nesmerni, torej statični prostorski pomen, ki je v SSKJ opisan kot 'pogovoren', besedi 'nazaj' v Pravopisu ni pripisan, pa dvomim, da imate karkoli proti rabi, kot jo izkazujeta stavka 'Peter je že nazaj', 'Petra še ni nazaj'. Tema stavkoma verjetno tudi v knjižnem jeziku ne bi oporekali. Istočasno lahko povemo, da je prehajanje med smerno in nesmerno prostorsko rabo v jezikih sveta zelo pogosto, še bolj pa prehajanje med prostorsko in časovno lociranostjo. Vzporejanje tovrstnih pojmov v jezikovnem izražanju naj bi imelo korenine v splošnejših kognitivnih značilnostih dojemanja dimenzij prostora in časa, ki jih deloma določa kar ustroj naših možganov.

12Torej, z vašimi ugotovitvami se ne moremo strinjati v celoti. Raba morda ni predvidena v strogem knjižnem jeziku, a to še zdaleč ne pomeni, da je v slovenščini "nepravilna", in še toliko manj, da je nesprejemljiva ali neslovnična.

13In ko že govorimo o številnih slovenščinah, dodajam kot zanimivost, da se prislov 'nazaj' v določenih primorskih dialektih (vsaj v goriških) uporablja tudi s pomenom "spet".