11. Drži, da tako SSKJ kot Verbinčev Slovar tujk navajata le druge besede z istim korenom, nimata pa gesla kondenz/c. Vseeno pa po sorodnih geslih lahko sklepamo, da bi to geslo bilo kondenz in ne kondenc, saj v vseh (npr. kondenzacija) nastopa črka z.

22. Prav nenavadno je, da besede ni še v marsikaterem drugem priročniku, npr. v Splošnem tehniškem slovarju, v malih leksikonih Cankarjeve založbe Naravoslovje, Kemija, Fizika in v Leksikonu Cankarjeve založbe. V vseh teh pa najdemo besede, kot je kondenzacija— in v vseh je črka z. Geslo kondenz navajata dva priročnika, ki sta mi trenutno dosegljiva: Veliki splošni leksikon DZS (1998) in Debenjakov Veliki slovensko-nemški slovar (1995). To stanje je morda rezultat tega, da se je — vsaj po večini teh priročnikov sodeč — s pomenom, ki ga tako moja slovenščina kot tudi nazadnje omenjena priročnika pripisujejo besedi kondenz, nekoč uporabljala beseda kondenzat. Ta priročnika pa sta praktično najnovejša od vseh omenjenih, torej najbližje današnji (vsaj splošni) rabi, ki očitno uporablja kondenz in manj kondenzat.

33. Od kod kondenc? Ne vem. Oblika, kot rečeno, v običajnih priročnikih ni izpričana, prav tako ne -c- v kaki sorodni besedi. Če v SES poiščemo izvor besede kondenzirati (gesla kondenz namreč ni), vidimo, da je v slovenščino prek nemščine (kondensieren) prišla iz latinščine (condensare (stiskati, zgoščevati), kar je sestavljenka iz con- (skupaj) in izpeljanke iz densus (gost, zgoščen, nakopičen)). Tako v nemščini kot v latinščini sta bila možna dva izgovora črke s, kot /z/ in kot /s/, nobena pa ni imela izgovora /c/. Torej tudi etimologija pojasnjuje v slovenščini izgovor /s/ na koncu besede (v prvem sklonu — kondenz (po sistemskem razzvenečenju nezvočnikov na koncu besede)) oziroma /z/ v ostalih sklonih (kondenza, kondenzu ...).

44. Po mojem mnenju raba izpričuje izgovor /s/ oziroma /z/, variante s /c/ še nisem zasledil. Vseeno pa bi kazalo povprašati se kakega kondenzacijskega strokovnjaka.