1SSKJ in SP 62 navajata samo zajedavec. Besedotvorno poglavje SS med priponami za izpeljavo samostalnikov (s pomenom vršilec dejanja) iz glagolov našteva med drugim -(a/i)lec(bralec, dvigalec, branilec ...), -vec (pivec, pevec ...) in -(i)vec (volivec, kalivec, molivec). Od teh na kratko razloži le pripono —lec:

2'Priponsko obrazilo -lec se na videz prideva glagoski nedoločniški osnovi (malikova-ti + -lec > malikovalec). Bolje je delati z obrazilom S-lec (S = znamenje za samoglasnik, op. ur.), kar pomeni, da se samoglasnik realizira kot končni samoglasnik glagolske osnove (...).’

3Po tem sodeč je tvorba zajedalec povsem ustrezna. Tudi slovnica Essai de grammaire slovene z izglagolskimi izpeljankami za vršilca opravi na kratko: ‘pripona -ec/-ka se natika ali na glagolski koren ali na pripono -l preteklih aktivnih deležnikov: torej se večinoma piše -l-ec/-ka, včasih tudi -v-ec/-ka: ...’ Navede še primere: gosti/godem > godec ... ; brati/berem > bralec/-ka, prebivati/-am > prebivalec/-ka ...; delati/-am > delavec/-ka ... Zopet kaže, da je z zajedalcem vse v najlepšem redu. Omenja še izpridevniške izpeljanke: ‘če na pridevniški priponi -0 ali -av nataknemo pripono -ec/-ka, beseda označuje živo bitje z lastnostjo, ki jo označuje pridevnik: star > starec/-ka; gobav > gobavec/-ka; bahav > bahavec/-ka; ...'

4Poglejmo še v SPP.

52. Priponsko obrazilo -lec dodajamo:

• glagoski osnovi na samoglasnik: čistiti — čistilec, brati — bralec, nabirati — nabiralec ...
• korenu na samoglasnik: greti — grelec, vreti — vrelec (...)

6Pomni:

71. Priponsko obrazilo -lec ima prosto varianto -vec, če je na koncu korena l ali lj: voliti — volilec/volivec, ponavljati — ponavljalec/ponavljavec.

82. Nekateri primeri imajo podobne vzporednice, tvorjene iz pridevnika: blebetati — blebetalec proti blebetav — blebetavec.

93. Priponsko obrazilo -vec dodajamo:

• korenu na samoglasnik: klati — klavec, briti — brivec, ... (večinoma pomeni vršilca dejanja, izjema pa je števec, kadar pomeni napravo);
• osnovi na samoglasnik, če je pred glagolsko pripono l ali lj: voliti — volivec, ponavljati — ponavljavec. (O varianti na -lec prim. zgoraj.)

10Po SPP je torej možno tvoriti ali zajedalec po 2. a) ali zajedavec po Pomni 2. Prepričljivejše pa mi deluje varianta z -lec, ker me intuicija vodi v besedotvornopomensko razlago tisti, ki zajeda, in ne tisti, ki je zajedav, oziroma mi zajedav, če kaj, (tako kot v SSKJ) pomeni bolj zajedavski (zajedalski) in manj ki zajeda (res pa je v SSKJ recimo glodav razložen kot ki gloda). Gre pa seveda intuicija marsikdaj navzkriž z dejanskim zgodovinskim razvojem. Včasih skozi reinterpretacijo doseže spremembo pisave (in/ali izgovora), včasih pa ne. Pri variantah z -lec pa ponekod pisava spreminja izgovor; nekdanji /prebivauci/ so ponekod postali /prebivalci/ (t. i. elkanje).

11Po besedah Rudolfa Kolariča (objavljeno v Gradišnik, J., Še znamo slovensko, Celje: Mohorjeva družba, 1981, 6—7), so pred izidom SP 62 razpravljali o uvedbi dvojnic -lec in -vec. Po desetih letih naj bi se videlo, katera bi se uveljavila, in bi tisto uporabili kot edino pravilno za naslednjo izdajo pravopisa, vendar je v SP 62 mimo dogovorov prišla le različica -vec. Kasneje je SAZU to reformo sicer preklicala, vendar se ta preklic še ni mogel udejaniti v knjižni izdaji pravopisa, saj do danes še ni izšel prenovljen slovarski del pravopisa.

12Pregled rabe po razni literaturi z domačih polic:
Leksikon Cankarjeve založbe (t. i. Sova) (1988): zajedavec,
Leksikoni Cankarjeve založbe — Okolje (1982): -l-,
Leksikoni Cankarjeve založbe — Biologija (1982): -v- (ista zbirka in ista letnica kot Okolje!),
Leksikoni Cankarjeve založbe — Naravoslovje (1996): -v-,
Leksikoni Cankarjeve založbe — Živalstvo (1997): -v-,
Veliki splošni leksikon, DZS (1998): -v-,
Slovar ekologije, DZS (1998): -v-,
Svetovna enciklopedija živali, Mladinska knjiga (1986): -l-,
Družinski zdravstveni leksikon, MK (1980): -l-,
V sadnem vrtu, ČZP Kmečki glas Ljubljana (1979): -v-.

13Na mojih policah torej prevladujejo zajedavci. Na COBISS-u dobimo 31 naslovov, ki vsebujejo besede zajedalec, zajedals* in zajedalc*, ter 37 naslovov, ki vsebujejo besede zajedavec, zajedavc* in zajedavs*. Od 31 naslovov z -l- jih je 27 iz devetdesetih let, od 37 naslovov z -v- pa jih je iz devetdesetih 20. Raba dvojnosti očitno (še) ni zreducirala na en sam zapis, pa čeprav je (dvojnost) že precej stara. Zdi se tudi, da skuša SPP skozi rabo -vec in -lec vzpostavljati neke jezikovnosistemske zakonitosti, ki pa danes govorcem slovenščine očitno niso več dovolj v zavesti, da bi jih znali prenesti v zapisani jezik.

14Kot zanimivost pa še Breznikova Slovenska slovnica za srednje šole iz leta 1924:

15§ 44 (str. 169—70) -~c, -ca, -ce(~ je znak za polglasnik):

16a) pripona -~c se pogosto rabi in se pritika raznim besednim vrstam, n. pr.: ...

174. S to pripono se tvorijo iz glagolskih podstav imena delujočih oseb. Sem spadajo: ...

18ß) imena na -avec, -ivec; -avka, -ivka(...); ta imena so izvedena večinoma iz glagolskih pridevnikov na -av in -iv (n. pr. iz delav: delavec/-ka; iz bolehav: bolehavec/-ka; ... ; igrav: igravec/-ka; razdirav: razdiravec/-ka; zaničevav: zaničevavec/-ka; nekatera imena pa so izvedena iz glagolske podstave, na katero je pristopil -v (npr. bravec, klavec itd.).

19Prvotna končnica se v sedanji pisavi še hrani ali pa se piše poleg nje -alec, -ilec, -alka, -ilka(več o tem § 40).

206. Pri imenih oseb, ki so kaj storile ali trpele, se pritika -ec na pretekli deležnik na -l, -la, -lo; n. pr. pogorel: pogorelec ...

21Dalje se pritika -ec tudi samostalnikom na -lo (iz: -dlo); n. pr. motovilec izvedeno od motovilo, ... tkalec od tkalo, ... prebivalec od prebivalo itd.'

22§ 40 (str. 32—3):

23Ker se od 17. stoletja ł v izreki ne loči od v, sta se začela v pisavi oba glasova zamenjevati. Pisava pogostoma omahuje med l in v ali pa se rabi l namesto v ali v namesto l.

24Pisava omahuje med prvotnim v in kasnejšim l zlasti pri imenih delujočih oseb, kjer je prvotna končnica -ivec, -avec, -ivka, -avka. Sedaj se piše: bravec, bravka (prvotna oblika) in bralec, bralka; igravec in igralec; poslušavec, poslušavstvo in poslušalec, poslušalstvo; ... Vendar se piše prvotno v še v sledečih primerih: brivec, pivec, števec, delavec, bolehavec, klavec, ... sanjavec, zajedavec.

25§ 41:

26Imena oseb, ki so kaj storile ali trpele, in izvedenke iz samostalnikov na -lo imajo končnico -lec, -lka, -lnik, -lnica itd.Piše se: 1. umrlec, prišlec, ... osamelec, ... prebivalec.2. črnilec, ... vrelec (izvedeno od: vrelo), ... tkalec, ...kadilnik, ...rezalnik, ... umivalnik ... Mlade oblike, kakor pihavnik, umivavnik, kuhavnica ... se ne smejo pisati!

27Opomnja.

28Pisavo bralec, bralka, vodilen, dajalen, dajalnik itd. je uvedel Levstik l. 1862 nekaj po napačni teoriji, nekaj pa po vplivu srbo-hrvaščine, kjer ta pisava tudi ni prvotna. ... Starejši spomeniki srbo-hrvaški poznajo pri imenih delujočih oseb le -vac(n. pr. vladavac). Iz primerov, kjer je končnica -lac pravilna, se je tako razmnožila, da je staro obrazilo -vac pri imenih delujočih oseb skoraj popolnoma izpodrinila.

29Očitno se je pravilno v srbohrvaščini spremenilo, saj naj bi nekoč pravilno obrazilo -vac za vršilca skoraj popolnoma izginilo in ga nadomestilo kasneje pravilno -lac. Take spremembe se dogajajo in skozi to prizmo je treba gledati tudi na gloda-v/l-ce in zajeda-v/l-ce.