1Samostalnik se v latinščini glasi ventricul-us(sicer manjšalnica od venter — 'trebuh'), pridevnik pa ventricular-is/-e (prim. lun-a (slo. luna) : lunar-is/-e (slo. lunaren, lunin)). Pri prenosu besede v slovenščino sta za naš primer relevantni dve možnosti: besedo lahko pustimo bolj ali manj tako, kot je (razen pregibalne končnice in c-ja) — ventrikul, ventrikula ... — ali pa jo malo bolj podomačimo (tudi osnovo) — ventrikel, ventrikla ... Če samostalnik bolj podomačimo, se dostikrat tudi prej odločimo, da iz samostalnika naredimo še pridevnik, če pa smo besedo prevzeli manj podomačeno, bomo po vsej verjetnosti iz originala prej prevzeli tudi pridevnik. V vsakem primeru pa ni nič neobičajnega, da iz besede, ki jo vzamemo v slovenščino, z domačimi obrazili tvorimo nadaljnje oblike/besede (npr. leasing (=> lizing) => lizinški). Latinska oblika pridevnika je ventricul-ar-is/-e (samostalniška osnova ventricul- je torej za pridevnik podaljšana v ventricular-), pri prenosu v druge jezike pa je pregibalna končnica -is/-e često odpadla (npr. ang. ventricular), v slovenščini pa smo jo seveda nadomestili z zelo pogostim domačim pregibalom -en (ventrikularen). V tej obliki nastopa pridevnik tudi v zvezi ventrikularna fibrilacija, npr. v Družinski zdravstveni enciklopediji (Smith, T. (ur.) 1992, Ljubljana, DZS).

2Latinska beseda ventricul-us v slovenščini očitno prav tako nima izvornega pregibala, ampak domačega (ventrikel-O, ventrikl-a ...). Vprašanje je še, od kod neobstojni polglasnik /~/ (pisan kot e) namesto izvornega -u-. Slovenščina ima načeloma tri samoglasnike, ki so lahko neobstojni (torej taki, da v nekaterih oblikah izpadejo): e (veter, vetra), a (Jakac, Jakca), i (Lajovic, Lajovca); u-ja med temi ni. Če bi torej imeli besedo ventrikul, bi jo sklanjali ventrikula, ventrikulu ... U v ventrikul je tudi nepoudarjen, zato je po svojih lastnostih bližje polglasniku /~/, in sploh so večzložne besede, ki bi se končale na nepoudarjeni /-ul/, v slovenščini neobičajne. Ena možnost bi bila, da smo v neki fazi, ko so se nam razne latinske tujke začele zdeti dovolj domače, začeli tak /u/ izgovarjati bolj kot /~/, ki je kot nepoudarjeni samoglasnik zadnjega zloga v slovenščini precej pogost. Po vzoru mnogih besed, ki se izgovorno končujejo na /-~/ in polglasnik ~ zapisujejo z e (npr. angel, ansambel, prijatelj, butelj), pa smo začeli ventrikul pisati ventrikel (prim. monoculus => monokel, fasciculus => fascikel, articulus => artikel ...). No, resnici na ljubo pa smo verjetno veliko večino teh besed prevzeli prek nemščine, in tako vsaj vzorec, ki zaobjema tako izgovor /~/ kot zapis e, dolgujemo kar nemščini — ko kakšne (moderno) latinske besede prevzemamo kasneje, npr. v medicini, pa jih le vključimo v že podomačeni vzorec.

3Iz samostalnika ventrikel do pridevnika v zvezi ventriklna fibrilacija pridemo torej z dodano pridevniško pripono -~n. Res pa je, da se pri tej obliki pojavi problem zapisa. Kakšna bo imenovalniška oblika za moški spol v ednini? Ventrikln zgleda nenavadno, in nenazadnje v SSKJ ni nobene besede, ki bi se končala na -kln (tega sklopa pravila slovenske fonologije ne dovoljujejo), čeprav po drugi strani v SSKJ obstajajo nekatere besede, pri katerih je govorjeni sklop soglasnik + ~ + zvočnik + ~ + zvočnik zapisan s samimi soglasniškimi črkami, npr. zoprn, klavrn. Zapis ventriklen (ventriklna, ventriklno) bi bil sistemsko sicer ustrezen (osnova iz neimenovalniških oblik ventrikl- + pridevniška pripona -en /-~n/), vendar bi nas verjetno prehitro zavedlo v izgovor /ventrikl~n/ namesto /ventrik~l~n/. Ventrikeln pa gre mimo pravkar omenjenega načela, da pridevnike zapisujemo z neimenovalniško obliko, torej ventrikl-, in še pisna pripona -n (za govorjeni /-~n/) je precej redkejša od pripone -en; po drugi strani pa drži, da najdemo v SSKJ nekaj podobnih besed, ki so zapisane na prav tak način, (smiseln (ne smisln ali smislen ali smiselen), debeln nanašajoč se na deblo (ne debln ali deblen ali debelen)). Od omenjenih treh zapisov se zdi najmanj sporen zadnji, torej ventrikeln, kar da žensko obliko ventrikelna (fibrilacija).

4Takim zapisnim težavam smo se pri nekaterih pridevnikih, tvorjenih iz latinskih samostalnikov, elegantno izognili z rabo kakšne druge pridevniške pripone, npr. cikel=> cikl-ičen. Podobno bi lahko načelno tvorili ventrikl-ičen, pa tudi ventrikl-ski.Slovnično (sistemsko) gledano sta torej brez dvoma možni obe obliki pridevnika, vendar SSKJ beleži samo pridevnik ventrikularen, /ventrik~l~n/ v kakršnemkoli zapisu pa ne — če je ta oblika danes v rabi, to verjetno pomeni, da je relativno novega datuma. Kot zanimivost pa še tole: Družinski zdravstveni leksikon (Konte, B. (ur.) 1980, Ljubljana, Mladinska knjiga) nas pod iztočnico fibrilacija preusmeri na migetanje preddvorov oziroma prekatov.