Meni

Kdaj se uporablja klicaj

Rok Žaucer

loćila klicaj pika vzklicna poved pravopis slovenščina

vprašanje

1Ker sem v dvomih, kaj je prav, se obračam na vas in vas vljudno prosim za Vaše mnenje, oz. odgovor.

2Originalni prepis iz pisnega testa za 3. razred osnovne šole:
"Zapiši ustrezno ločilo na koncu povedi!
Kdo bo pobrisal tablo
Pospravi svojo torbico
Takoj poberi svinčnik
Zakaj trgaš cvetlice"

3V dilemi sem glede druge povedi (Pospravi svojo torbico). Ali je na koncu druge povedi bolj prav ločilo pika (pripovedna poved) ali klicaj (vzklicna poved).

odgovor

1V upanju na malo več jasnosti sem odgovor razdelil na štiri točke.

21.
Vsekakor se strinjam, da je drugi primer 'problematičen', tj. ni dovolj nedvoumen, da bi z njim lahko 'pravično/objektivno' preverjali otrokovo znanje pisnih konvencij, če istočasno od njega ne zahtevamo tudi utemeljitve svojega odgovora. Tovrstno utemeljevanje odgovora pa je seveda za pisni test za 3. razred osnovne šole verjetno več kot vprašljivo.

3Če si kot pisci vzamemo malo svobode, lahko na več kot en sam način verjetno zapišemo prav vse štiri primere. Četrto poved, naprimer, si lahko brez težav predstavljamo kot vprašanje (torej v zapisu: Zakaj trgaš cvetlice?) ali pa kot vzklik (morda z dopolnilom, ki pa nikakor ni nujno: Zakaj (za vraga) trgaš cvetlice?!?). Prvo poved si lahko predstavljamo kot naslovljenčev sarkastičen odziv na moje vprašanje (A: Kdo bo pobrisal tablo? B: Kdo bo pobrisal tablo?!? Pa kaj me take neumnosti sprašuješ, jasno da ti!!!). Enoznačnega 'pravilnega' odgovora ni.

4No, recimo da nam -- v trudu biti objektivni vsaj do večinskega razmišljanja -- od otrok tretjega razreda toliko 'ustvarjalnosti' še ni treba pričakovati. Tako nekako z najsplošnejšim (najpovprečnejšim) pristopom, bi rekel, se da kot nevprašljive (objektivne, 'pravične') označiti primere 1, 3 in 4. Nekaj posploševanja preprosto moramo sprejeti, sicer je izdelava kakršnegakoli testa za preverjanje znanja nemogoča.

52.
Pri prvem primeru je -- v odsotnosti sobesedila -- (za večino) nedvoumno najmočnejša vprašalna interpretacija povedi. V zapisu bomo za tako rabo postavili vprašaj. V tretjem primeru je dvoumnost med interpretacijo naprošanja (pika) in bolj strogega velevanja (klicaj) odpravljena s prisotnostjo prislova 'takoj'. Za večino torej pri tretjem primeru dvoumnosti verjetno ni, stavek bomo opremili s klicajem.

6Pri četrtem primeru se že precej težje odločim, kaj bi bila meni najmočnejša interpretacija. Besedica (vprašalnica) 'zakaj' gotovo sugerira vprašanje. Po drugi strani mi svet, v katerem živim, diktira prenos nevtralnovprašalne interpretacije v vprašalnost, ki ji je bolj kot gola vprašalnost namen sporočiti, da se s tvojim trganjem cvetlic ne strinjam, da se 'to ne sme'. Komunikacijski namen sporočila mi je morda torej bolj poskus zaustaviti tvoje trganje cvetlic kot pa izvedeti, kaj je namen tvojega trganja cvetlic. Pri prenosu takega sporočila iz govora v pisano besedilo bi me marsikdaj imelo, da bi na koncu stavka uporabil recimo ?!?. Pa vseeno, ker so pred testom v šoli ločila gotovo predelovali, je otrokom prisotnost besedice 'zakaj' verjetno močan signal, da na konec stavka brezprizivno postavijo vprašaj.

7Drugi primer je dejansko najbolj dvoumen. Takemu, kot je, mu v odsotnosti sobesedila brez težav nataknemo tako piko kot vprašaj. Odgovor na vaše vprašanje, katero od teh ločil je v danem primeru bolj pravilno, torej po mojem mnenju ne obstaja. Ustrezni ločili sta zame obe, diagnostična vrednost testnega vprašanja pa je s tem postavljena pod vprašaj in zahteva -- če hocemo vztrajati na samo enem sprejemljivem odgovoru -- vsaj preveritev motiva, ki je vpraševanca napeljal na konkretno izbiro. (Kot rečeno, ne vem, v kolikšni meri je taka praksa v tretjem razredu že v rabi in kot merilo sprejemljiva.)

83.
Pri izbiri med enakovrednima vprašajem in piko otroka potem poleg sobesedila, ki ga nagne v eno ali drugo stran, vodi še marsikaj. Eno vodilo, ki se ga spomnim iz svojih 'testnih' let, je uravnovešanje odgovorov. Če imam štiri testne stavke in smo v šoli jemali več kot dve ločili, bom pričakoval, da se v testu s štirimi stavki ne bosta pojavili samo dve ločili. Ko bom v dvomu, bom zato prej izbral ločilo, ki se drugače v odgovorih ne bo pojavilo. Ker so nam včasih izrecno govorili, naj se pri odgovorih ne odločamo tako, sklepam, da tak miselni vzorec ni bil zgolj moja posebnost. Ob odsotnosti sobesedila in dvoumnem ustroju testa je seveda zavajanje takega miselnega vzorca še bolj verjetno. Po tem ključu bi jaz v tretjem razredu prav mogoče izbral piko raje kot klicaj. Objektivnost testa in ocenjevanja se v tej luči seveda zmanjšuje, oziroma se preverjanje preveša iz preverjanja poznavanja rabe ločil v preverjanje pristopa k reševanju testov.

9Nisem sicer niti psiholog niti starš, imam pa prebrane vsaj malo psiholingvistike. Znano je, da otroci v svojem sprejemanju sveta izkušnje projicirajo na sebe, da se precej težje kot odrasli odtrgajo od resničnosti, da je njihova zmožnost abstraktnega mišljenja pač šibkejša. Odsotnost sobesedila je torej v testu za odrasle manj problematična kot v testu za majhne otroke. Če je ravno prejšnji dan otroku mamica prijazno rekla: "Daj sinko, pospravi prosim svojo torbico.", lahko sinko pač nič hudega sluteč v test prenese svojo včerajšnjo izkušnjo in poved zaključi s piko. Koliko se bolj konkretno take stvari res dogajajo, ne vem.

10Marsikateri dvoumnosti bi se gotovo dalo izogniti, če bi se pisne konvencije namesto na stavkih brez sobesedila preverjalo na stavkih, ki so del besedila. Konec koncev je poved (ta izraz je uporabljen v testnih navodilih) enota na komunikacijski/sporočilni ravni, torej nujno pripada nekemu sobesedilu oziroma govornemu položaju. Ob iztrganju stavka iz konkretnega govornega položaja se sicer lahko pričakuje, da naj si vpraševanec okoli stavka pač namisli najbolj tipično sobesedilo, vendar se lahko -- še posebej pri majhnih otrocih -- pričakuje tudi veliko (za odrasle) manj prototipičnih odzivov. Zato bi veljalo -- z ustreznejšim ustrojem testa -- možnost takih odstopanj in posledičnih zapletov pri ocenjevanju zminimalizirati. Nenavedba sobesedila uvaja v reševanje testa dodatno spremenljivko, s tem pa objektivnost ocenjevanja nujno pada.

114.
Navedel sem več pomislekov glede diagnostične ustreznosti predvsem drugega stavka. Nekateri so bili morda pretirani (tj. neživljenjski), vseeno pa trdim, da je sprejemljivost zgolj enega odgovora kot pravilnega odgovora v primeru drugega stavka neutemeljena in neobjektivna. Na vprašanje, ali je v drugem stavku ustreznejša (kaj šele bolj 'pravilna') pika ali klicaj, vam torej ne morem odgovoriti, ker je uporaba enega ali drugega ločila ob odsotnosti sobesedila preveč odvisna od subjektivne presoje. Po moje bi morali biti kot pravilni sprejeti obe rešitvi.