Meni

Kako ravnati z dvojezičnim otrokom pri dveh letih starosti

besedišče sopomenke (sinonimi) dvojezičnost slovarji materni jezik materinščina učenje jezika

vprašanje

1Ponovno se Vam oglašam in se Vam vsem najlepše zahvaljujem za odgovor na moje vprašanje, ki sem ga poslala, ko je bila Astrid stara 17 mesecev in sem potrebovala nasvet glede dvojezičnosti v družini. Astrid bo čez en mesec dopolnila 2 leti. Govori zelo dobro slovensko — kar presenetljivo dobro za njeno starost. Tudi špansko že govori, vendar uporablja bistveno manj besed. Zanima me, zakaj je tako, saj se s papijem pogovarjata v španskem jeziku. Včasih vidim, da ve, kako se pove po špansko, pa tega noče. Ko jo papi opozori, da naj odgovori v španščini, se smeje in ponavlja v slovenščini. Kako naj ravnamo v tem primeru? Naj vztrajamo, da odgovori po špansko ali naj njeno nagajivost prezremo? Rada bi se namreč izognila temu, da bi začela odgovarjati v drugem jeziku, kot ga uporablja sogovornik.

odgovor

1Pri odgovoru se opiramo na knjigo Suzanne Romaine iz l. 1989 z naslovom Bilingualism(Dvojezičnost).

2Glede na povedano spada vaša hčerka v tip dvojezičnosti, ki bi ga kratko lahko imenovali ena oseba — en jezik. To pomeni, da imata starša različna materna jezika, oba obvladata nekaj jezika partnerja, jezik enega od staršev pa je dominantni jezik družbe (v vašem primeru slovenščina). Starša govorita z otrokom vsak v svojem jeziku od otrokovega rojstva naprej.

3Pri tej strategiji otrok sprva še ne razume, da sta npr. besedi mleko in leche sinonima, da torej označujeta eno in isto stvar. Tega se zave šele postopoma, okrog dveh let starosti pa že zna sinonime samostojno uporabljati. Ker imajo nekateri navidezni sinonimi v različnih jezikih različno semantično razsežnost (pomena se le deloma prekrivata), lahko prihaja do neustreznega transfera sinonima v drug jezik. Intelektualne sposobnosti dvojezičnega otroka so približno enake kot sposobnosti enojezičnih otrok (vsaj kakšnih bistvenih razlik raziskave niso pokazale). To pomeni, da so vsi otroci v določeni starosti sposobni obvladati le določeno število pojmov. Dvojezični otroci morajo zato razcepiti svoje usvajalne sposobnosti med dva jezika. Njihovo besedišče zato ni dvakrat večje kot pri enojezičnih otrocih; obsega približno 1/3 sinonimov oz. ustreznikov (tako pri polnopomenskih besedah kot pri slovničnih kategorijah), ostale besede otrok obvlada le v enem od obeh jezikov, kar pomeni, da je število besed dominantnega jezika (jezika družbe) pri dvojezičnih otrocih nekoliko manjše kot pri njihovih enojezičnih vrstnikih. To pa ne otežuje komunikacije, saj dvojezični otroci govorijo mnogo bolj tekoče (merili so njihovo sposobnost pripovedovanja zgodb in število pojmov, uporabljenih v zgodbi).

4V knjigi je primer, ko je oče govoril z ženo in hčerko samo nemško, mama pa samo angleško, živeli so v ZDA. Pri dveh letih je hčerkino besedišče obsegalo 377 besed. Od tega je bilo 19 % besed, ki jih je uporabljala, v obeh jezikih. Precej nemških besed je usvojila med trimesečnim obiskom Nemčije pri enem letu starosti, številne od teh pa je po vrnitvi v ZDA prenehala uporabljati, ker je bil tam edini vir nemščine njen oče. Večina raziskovalcev je ugotovila, da otrok v vseh starostnih obdobjih obvlada več besed dominantnega jezika, ne da bi poznal sopomenke drugega jezika, manjši delež besed pa obvlada v obeh jezikih. V tretjem letu je hčerka že obravnavala oba jezika kot ločena jezikovna sistema in je znala prevajati iz enega jezika v drugega. Tudi kasneje je le redkokdaj zamešala besede enega in drugega jezika. Ko pa je začela hoditi v šolo, je nemščina začela postajati njen šibkejši jezik, ki ga je uporabljala z manj gotovosti.

5Mlajša hči istega raziskovalca pa je že v zgodnjih otroških letih uporabljala nemščino v precej omejenem obsegu, bila je pasivno dvojezična. Pri petih letih je na primer, ko je govorila z očetom, le tu in tam vpletla kako nemško besedo. Njena nemščina je bila omejena na nekaj besed in krajših stavkov. Zanimivo pa je, kako se je njeno pasivno znanje aktiviralo, ko je pri 19-ih obiskala Nemčijo. Oče poroča, da je govorila nemško zelo tekoče.

6Povsem normalno je, da začne otrok v dobi odraščanja uporabljati dominantni jezik bolj kot nedominantnega. Vendar pa se v zgodnjem otroštvu pridobljeno znanje s spremembo okolja zelo hitro spet aktivira in nadgradi. Gotovo boste to lahko sami opazili, če boste hodili na počitnice v moževo domovino, pa čeprav bo vmes preteklo več let. Pravzaprav je vedenje vaše hčerke povsem v skladu z raziskavami: slovensko govori zelo dobro (najverjetneje bolj tekoče kot njeni enojezični vrstniki), špansko pa le do neke mere, saj je samo dveletni otrok in ne dvojezični slovar. Menim, da je vaša naloga še naprej le v tem, da dosledno govorite z njo slovensko, mož pa špansko, in se ne obremenjujete z njenim odzivom.

7Vaše vztrajanje, naj hčerka odgovarja v tem ali onem jeziku, bi imelo lahko zanjo negativne posledice, kajti vsaka prisila lahko pripelje do kompleksov in zavor ali celo vzbudi hud odpor do jezika. Če punčka trenutno odgovarja v drugem jeziku, ji to mirno pustite in se preprosto sami držite svojega jezika. Ob večji izpostavljenosti bo njena španščina zagotovo spet zacvetela, saj je otrok v zgodnji mladosti za učenje jezika izjemno dojemljiv, znanje pa se, četudi prikrito, ohrani.

8Če boste imeli kasneje še kakšno vprašanje, pa nam lahko spet pišete.