1Poskusili vam bomo odgovoriti na posamezna vprašanja, za začetek pa bomo navedli nekaj splošnih vodil.

2Za odgovor smo se naslonili predvsem na 'Praktični spisovnik' Mirana Hladnika (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2002), ki je na voljo na tem spletnem naslovu: http://www.ijs.si/lit/spisovn.html-l2 (direktna povezava do teksta o opombah: http://www.ijs.si/lit/sp_ssp.html-l2#opom). Opombe uporabljamo, kadar želimo dodatno pojasniti kakšno misel iz osnovnega besedila oziroma dodati pripombo ali informacijo, s katero ne želimo obremenjevati osnovnega besedila, ker bi s tem prekinili tok misli. V opombe sodijo tudi citati v izvirnem jeziku, če smo v tekstu uporabili prevod, in obratno (to je tudi raba, ki zanima vas). Na opombo načeloma opozorimo na koncu stavka. Številčenje opomb teče skozi celotno besedilo. Običajno jih pišemo pod črto na strani, na kateri se nahaja del besedila, ki ga pojasnjujejo oziroma dopolnjujejo. Oznako za opombe zapišemo v nadpisani obliki (superscriptu, torej rahlo dvignjeno in pomanjšano, vendar v enaki obliki pisave, kot je uporabljena za osnovno pisavo) in takoj za zadnjim ločilom izjave, brez presledka.

3Primer: narobe: xxxxxx1!")
prav: xxxxxx!")1 - (Hladnik, 2002)

4Opomba sama naj bi vedno bila samostojna poved, začela naj bi se torej z veliko začetnico in končala s končnim ločilom. To vodilo se zdi smiselno in ker mu ni težko slediti, bi rekla, da ga je smiselno upoštevati.

5Zdaj pa se osredotočimo na konkretna vprašanja, ki ste jih zastavili:

1Žal si z omenjenimi priročniki pri odgovarjanju vašega konkretnega vprašanja kaj dosti ne moremo pomagati, saj se vseeno ne spuščajo v takšne podrobnosti. Glede na to, da ni pravila, ki bi odgovarjalo točno na to vprašanje, smo tu prepuščeni svoji lastni presoji. Pravila je treba razumeti smiselno in njihove smernice prenesti na nova vprašanja. To bomo skušali storiti tudi sedaj. V besedilu oziroma tekstu navednice ločujejo dva različna tipa besedila oziroma glavno besedilo od premega govora - citata, navedka. V tem pogledu imajo navednice neko prav konkretno funkcijo (v primerih, kjer je navedek v drugem jeziku, funkcija morda ni vedno prav očitna, saj načeloma brez težav opazimo, kateri del besedila je zapisan v drugem jeziku, vendar po drugi strani prav v konkretnem primeru brez navednic ne bi vedeli, ali je 'Je' del francoskega navedka ali morda glavnega besedila). Ker je opomba vezana le na prevod navedka in ker torej vsebuje izključno besedilo, ki se je v glavnem tekstu nahajalo znotraj navedka, se v opombi nahaja ena sama vrsta teksta - prevod besedila iz navednic. Ker imamo eno samo vrsto teksta, kakršnegakoli ločevanja med deli besedila ne potrebujemo, torej ne potrebujemo niti navednic. Lahko bi sicer rekli, da z uporabo navednic povečamo prepoznavnost prevoda, saj ga s tem zelo očitno izenačimo z delom besedila, ki se v navednicah nahaja tudi v glavnem tekstu, ter tako še bolj jasno povemo bralcu, da je v opombi točno to, kar je v glavnem tekstu v narekovajih. Lahko bi rekli, da je tudi prevod v opombi nekakšen premi govor, le da je preveden, in da si torej zato tudi zasluži biti v narekovajih, vendar bi po drugi strani lahko odgovorili, da to dejansko ni pravi citat, saj je citat lahko le v francoščini.

2Pregledala sem veliko leposlovnih knjig in revij in poskusila poiskati vsaj podoben primer, da bi videla, kako so rešili problem ostali pisci in lektorji. Kljub velikemu številu pregledanih revij in knjig nisem nikjer zasledila podobnega primerljivega primera.

3Torej, pri navedku znotraj samega besedila so navednice nujne, saj tako ločimo citat od ostalega besedila. Ko pa citat razlagamo v opombi, narekovaji niso več potrebni, saj je opomba namenjena razlagi citata in drugega kot razlage citata niti ne vsebuje. Dejansko imate tu dokaj proste roke. Odločiti se morate sami, za obe možnosti pa se lahko najde kakšen razlog za ali proti. Kot sem že zapisala, sama navednic v opombi ne bi uporabila.

1Tu so pravila dokaj jasna. Kot je zapisano že zgoraj, če sledimo pravilom, ki jih je zapisal Miran Hladnik, se opombna oznaka zapisuje za ločilom in narekovajem. Torej:
- xxxxxx."1
- xxxxxx!")1
- ...

1Zgoraj sem omenila, da se vsaka opomba načeloma začne z veliko začetnico in konča s piko. To bi pomenilo, da je eden od sprejemljivih načinov zapisovanja takšnih kratkih opomb gotovo:
7 Za sobarico.

2Za vaš konkretni primer pa lahko dodamo še nasprotno mnenje. Ker se v opombi nahaja prevod besedne zveze, ki sama ni stavek, bi zaradi lažjega prepoznavanja enakosti med opombo in besedilom v navednicah v glavnem tekstu tudi opombo lahko napisali brez velike začetnice in končnega ločila. Tako velika začetnica kot končno ločilo sta znak za mejo dela besedila. Ker opomba stoji samostojno in je pravzaprav ločena že s tem, da je opomba, dodatna ločevanja niso potrebna. Seveda bi bilo v primeru, da ne bi uporabili pike in velike začetnice, morda res bolje zapisati navednice, tako kot ste to storili tudi vi (torej: 7 'za sobarico' raje kot: 7 za sobarico). S tem bi vsaj malo zamejili besedilo v opombi in nakazali, da je to, kar je zapisano nekakšna enota (in ne le napaka pisca oz. lektorja). Na nek način sta torej sprejemljiva ali pa vsaj smiselna oba vaša predloga. Menimo pa, da je uporaba pike in velike začetnice bolj smiselna, saj je nekakšno zamejevanje besedila v opombi nujno - če ne zaradi drugega vsaj zato, da opomba ne izgleda nedokončano. Kateri način boste uporabili vi, pa je stvar vaše odločitve.

3(januar 2007)

4Odgovor je nastal pri predmetu Jezikovnosvetovalni seminar na Univerzi v Novi Gorici