1Kot odgovor vam svetujemo ogled kar nekaj odgovorov na primerljiva vprašanja, ki so nastali na Šussu v preteklih letih. Vse to je dostopno v arhivu vprašanj in odgovorov na naši spletni strani kot tudi v zborniku "Šuss 1998-2000", ki je leta 2001 izšel pri ljubljanski Študentski založbi v knjižni in cederomski obliki. Spodaj je naveden eden teh odgovorov, na koncu pa sem pritaknil še kratek dodatek.

2**************************************************

1***************************************************

2Dodatek:
Vse zgoraj navedeno velja za knjižno slovenščino. Vsaj v nekaterih različicah govorjene slovenščine (npr. ljubljanska) nasprotje določnost/nedoločnost včasih zaznamujemo s pregibnim nedoločnim členom "en" ("Srečal je ene brihtne punce"; "Na vogalu stoji en brihten fant") in nepregibnim določnim členom "ta" ("Srečal je ta brihtne punce"; "Na vogalu stoji ta brihten fant, pred hišo pa ta neumen") -- kot vidite iz zadnjega primera, se oblika moškospolnega imenovalniškega pridevnika v tej različici govorjene slovenščine ob določnem členu ne spreminja. Pridevnika v določni zvezi "ta brihten fant" in nedoločni zvezi "en brihten fant" imata isto obliko.

3Govorcem teh narečij je usvojitev sistema knjižne slovenščine zaradi neobstoja določnostnega i-ja v njihovem vsakdanjem govoru dokaj težavna in si je po mojem ne gre gnati preveč k srcu; naprimer, moja srednješolska učiteljica na Poljanski gimnaziji (ki je tedaj celo uradno izvajala program s poudarkom na družboslovju) te prvine knjižne slovenščine nikakor ni obvladala, kar je izkazovala skozi hiperkorekcijo, torej uporabo določne oblike tudi tam, kjer je šlo za nedoločni pomen. Po drugi strani pa si vsaj v grobem lahko, če ste govorec takega narečja, pri rabi knjižne slovenščine pomagate prav s "prevajanjem" v svoj vsakdanji govorjeni jezik. Kjer bi uporabili določni člen "ta", uporabite v knjižni slovenščini določno obliko (zgornji primer z določnim členom "ta" bi torej prevedli v "Na vogalu stoji brihtni fant, pred hišo pa neumni").

4Vedite pa, da ta strategija odpove pri vrstnih pridevnikih, npr. v zvezah "zeleni čaj", "črni čaj" (čeprav gre pri teh morda zgolj za leksikalizirano sobesedilno oz. situacijsko določnost). Ob odsotnosti direktne primerjave namreč tudi v omenjenih narečjih rečemo "Tole je pa zelen čaj" in ne "Tole je pa ta zelen čaj". V "prevodu" v knjižno slovenščino pa bomo vseeno uporabili vrstnopridevniški -i, tj. "zeleni čaj". To oblikovno prekrivanje med funkcijsko do neke mere ločenima vrstnopridevniškim i-jem in določnostnim i-jem za govorce narečij, ki teh oblik v svojem sistemu nimajo, gotovo predstavlja dodatno težavo pri usvajanju knjižnega sistema.